In kako deluje Lidar? Na kratko bi ga lahko opisali kot sistem, ki ima vgrajenih več pulzirajočih laserjev, ki se vrtijo in »streljajo« svoje žarke v okolico, senzorji pa nato sprejemajo njihov odboj in na osnovi teh podatkov pa se generira »slika« okolice.
Če je tako, potem nam logika stvari pravi, da več kot je laserjev in hitreje kot bodo ti sprožali svoje pulze, bolj natančna bo slika. In res je tako. Do sedaj najzmogljivejši sistem LiDAR je izdelalo podjetje Velodyne. Nosil je oznako HDL-64, kjer številka 64 pomeni število laserskih žarkov, ki jih naprava oddaja. Sedaj so predstavili nov model, imenovan VLS-128, ki ima kar 128 žarkov, naprava pa je bila deležna še nekaterih drugih izboljšav, s katerimi so uspeli krepko povečati tako ločljivost zajetih podatkov kot tudi njihov doseg. Sistem lahko, sedaj »vidi« objekte do 300 metrov daleč, zaradi večje ločljivosti pa ni potrebno toliko združevanja senzorskih podatkov, s čemer se zmanjšajo potrebe po izračunavanju in sistem je tako lahko bolj odziven. Povečanje števila laserjev pa ni imelo vpliva na težo naprave. Še več – VLS-128 tehta le tretjino teže HDL-64.
Ker si je vse skupaj mogoče malce težko predstavljati, so pri Velodynu na istem križišču uporabili oba sistema in na spodnji sliki je razlika več kot očitna. VLS-128 (zgoraj) daje od sebe neprimerno več podatkov kot HDL-64 (spodaj).
Smo žena koncu? Še zdaleč ne. Tak sistem lahko sicer dovolj bodro identificira stoječe in gibljive objekte v svoji okolici, ne more (ali pa to opravlja zelo slabo) pa zaznati recimo lukenj ali manjših predmetov na cesti. In če avtonomni avtomobil na avtocesti naleti na kak ostanek gume tovornjaka, kar je pogost pojav, se kaj lahko zgodi kaj nevarnega. A razvoj gre naprej.
