Leta niso ovira

Ljubkovalno ji pravi Julija, vanjo pa se je dobesedno zaljubil na prvi pogled. Peter Vojaković pravi, da se mu med vožnjo z njo »kar sam od sebe nariše nasmeh na obraz«. Morda tudi zato, ker ugotavlj, da se »dekleta na ta avto vedno odzovejo pozitivno, si ga ogledajo, sedejo vanj, se slikajo z njim in se z veseljem odpeljejo krog ali dva. Mislim, da pritegne kar več zanimanja kot kak nov avto.«

Na prvi pogled
Ko Petra povprašamo, kaj mu je pri njegovi Škodi 1000 MB najbolj všeč, odgovori, da »praktično vse«, nato pa se vendarle odloči, kaj bo izpostavil: »Enostaven in zanesljiv motor, ki me nikoli ne pusti na cedilu, in veliko skrivnih stvari, s katerimi vedno navdušiš občudovalce, na primer kje je rezervno kolo in kje se odpre rezervoar. Avto je tudi na pogled nekaj posebnega in po svojih linijah zelo izstopa, v notranjosti pa navdušujejo udobni usnjeni sedeži, velik volan in enostavna armaturna plošča. Ne morem tudi mimo njegove prostornosti in naprednosti za tisti čas. Ima sinhronizirano prvo prestavo, vodno hlajenje, možnost nastavitve ventilacije in možnost uporabe ventilacije za hlajenje motorja, sedeži se lahko podrejo in spremenijo v ležišče, zadnji se privzdignejo za vzglavje …«

Torej ne pogreša prav nič? »Mogoče edina stvar, ki bi jo dodal, je strešno okno za še večji užitek v poletnih dneh. Je pa pred kratkim moja Škoda dobila vlečno kljuko.« In z njo sta na počitnice lahko odpeljala tudi šotorsko prikolico Brako Camp iz leta 1978. Retro pač.

^{Foto: Domen Grögl za ŠKODA Slovenija}


Na začetek
Zgodba o Petru in Juliji se je začela pred kar nekaj leti, ko je Peter kot otrok spoznaval različne Škode v delavnici svojega očeta Vernerja, ki je bil velik ljubitelj češke znamke. Med prvimi na seznamu kakšnih 15 modelov, ki jih je kupil skozi leta, je bil prav 1000 MB, model, s katerim je Škodi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja uspelo držati korak z zahodnoevropskimi proizvajalci. Koncept motorja v zadku in zadnjega pogona je bil namreč takrat po Evropi še vedno precej priljubljen.

Peter, sam sicer zdravstveni tehnik, ki s strojništvom nima prav dosti opravka, je torej prek očeta in vseh modelov, ki so se zvrstili v njegovi garaži, od nekdaj povezan s tehniko, saj je oče vse svoje avtomobile vedno vzdrževal sam. Vendar pa avtomobilov nikoli ni zbiral niti ni bil posebno zagnan ljubitelj starodobnikov. Pri Petru je drugače: tista prva Škoda 1000 MB iz očetove garaže mu je ostala v spominu, iskal jo je, našel dobro ohranjen primerek iz leta 1968 – in ga kupil.

»Očetu nisem nič povedal o avtu, kaj šele, da ga bom kupil. Preprosto sem ga pripeljal domov in mu ga pokazal. Najprej me je nekaj časa grdo gledal, potem pa se je seveda unesel,« se razgovori Peter Vojaković, ki priznava, da bi brez očeta težko sam vzdrževal tako star avtomobil v tako dobri formi.

^{Foto: Domen Grögl za ŠKODA Slovenija}


Škoda 1000 MB, ki jo je Peter kupil lani spomladi, ima sicer pestro zgodovino, toda pomembno je, da avtomobil nikoli ni res zapustil Slovenije in da je bil od prvega leta dalje registriran tu. Je pa med menjavo številnih lastnikov za dolgih dvajset let celo pristal v skednju. Toda vedno je ostajal v tehnično zadovoljivem stanju, tako da sedanji lastnik nima prevelikih težav z vzdrževanjem njegove odlične mehanske kondicije. To je v očitnem nasprotju z udomačenim (in pomenljivim) »ljubkovalnim imenom« za ta model – 1000 malih briga (tisoč malih skrbi).

»Mehanika deluje brezhibno. Avto se je vedno odlično obnesel in vse prevozil brez težav, ampak nikoli se ne ve. Včasih je treba kakšno malenkost tudi ‘pošravfati’ na poti, zato imam vedno s seboj pribor orodja za prvo pomoč. Ampak gre za stvari, ki skoraj niso omembe vredne ter so za tak letnik in tiste čase normalne,« pripoveduje Peter in poudari, da sta »zunanjost in notranjost povsem originalni, tako barva kot prevleke«. Zanimivo je, da je tudi poraba kljub letom še vedno med sedmimi in osmimi litri na sto kilometrov, kar je spodobno tudi za današnje standarde.

Tehnični pregled Peter opravlja enkrat letno, sicer pa ima za svojo Škodo urejen status starodobnika pri SVAMZ, katerega član je. »V vsem tem času sem v Sloveniji videl nekaj lepo vzdrževanih Škod, in ko sem iskal dele in material, sem spoznal lastnike, s katerimi se zdaj pogovarjamo, da bi ustanovili društvo (trenutno na Facebooku delujejo kot skupina s 1.800 člani pod imenom Oldy Club SLO, op. a.), ki bi povezovalo ljubitelje veteranov, tudi vozil Škoda,« o načrtih razlaga Peter, ki ima sicer v domači garaži še model Škoda Favorit BlueLine letnik 1994.


Tudi vas zanima, kako se pelje?
»Nič kaj drugače od sodobnih avtomobilov, le eleganca z razno elektroniko in dodatno opremo ni enaka. In seveda moraš poznati posebnosti vozila, recimo to, da ni servovolana, električnih oken, servozavor, ABS-a, ESP-ja … Gre za staro dobro pristno mehaniko. Včasih je bilo treba vožnjo zares obvladati in zraven več razmišljati, saj je zavorna pot starejših modelov daljša, ni airbagov, varnostni pasovi so bolj za okras, pospeški pa so v primerjavi z današnjimi vozili porazni,« je iskren Peter, ki se v avtu vedno počuti varnega, čeprav ima le varnostna pasova na sprednjih sedežih, pa še ta sta bila montirana naknadno.

Ko takole klepetava, malce za volanom, malce ob avtu, predlagam, da bi se za velik bakelitni volan končno spravil tudi sam. Kako se vozi taka stara dama? Pozabite torej na nastavitev sedeža in volana po višini in globini, na varnostne pasove ter hidravlično podporo volana in kar je še sodobnih tehnikalij. Tu gre za prvinskost vožnje! Danes bi temu rekli minimalizem, davnega leta 1968 je bil to bolj – (soc)realizem.

Ampak sedež je kljub temu udoben, velik volan pa posrečeno postavljen. Štirivaljnik v zadku s slabim litrom prostornine ne zganja ravno hrupa, ob priganjanju pa vseeno zazveni odločno, rezko. »To je športni filter, ki doda nekaj zvoka ob sesanju motorja,« z nasmeškom pravi Peter in doda, da gre za originalno dodatno opremo – ravno tako, kot so originalne prednje meglenke.

^{Foto: Domen Grögl za ŠKODA Slovenija}


Slabih 40 konjev iztisne štirivaljnik iz natanko 988 kubičnih centimetrov, kar ni številka, ki bi prestrašila. Toda za tiste čase je bil to spodoben dosežek, motor pa so z leti izpopolnjevali. Verzija X je zmogla celo 52 kW (70 KM). Ob tem je seveda treba vedeti še to, da je 4,2 metra dolga limuzina tehtala borih 840 kilogramov. Za primerjavo: najlažji limuzinski Rapid z litrskim trivaljnikom, torej podobne prostornine (resda nekoliko večji, vendar nekako pravnuk modela 1000 MB), prazen tehta skoraj 1.100 kilogramov.

Prav spodobno potegne tale MB (mimogrede, MB je oznaka za tovarno Mlada Boleslav, saj je bil to prvi avto iz takrat nove tamkajšnje proizvodnje) in tudi ročni (jasno, štiristopenjski) menjalnik je enostaven. Ročka mehkobno potuje v roki, gibi niso predolgi. Z vsem dolžnim spoštovanjem in obzirnostjo pritiskam na pedal za plin in prestavljam po občutku, saj merilnik vrtljajev ne deluje. In pred prvim resnim zavojem mi MB le dokaže, da je iz nekih drugih, pozabljenih časov, saj je treba zavorno pot (po današnjih standardih) množiti takole s tri, bi rekel. Ampak med zavoji je avto dobro uravnotežen. Neobremenjen prednji konec ubogljivo sledi ukazom z vedno lahkotnega volana, zadek pa je presenetljivo miren, kar pri tej moči in navoru niti ni čudno. Ko s širokim nasmeškom pogledam Petra na desnem sedežu, vidim, da se tudi on smehlja. Kako je že rekel? Ja, Julija kar sama izvabi nasmešek.