Nas bo izdajalo srce?

Avtor: Uredništvo, Objavljeno: 30. 09. 2017 07:08:05, Kategorija:

Najprej so bili prstni odtisi, nato šarenica, obraz, sedaj pa prihaja identifikacija s pomočjo – srca. Dobesedno in na daljavo. Smer nam ni nič kaj všeč.

Nas bo izdajalo srce?
To, da nas morajo sodobne digitalne naprave in storitve zanesljivo prepoznati, je seveda jasno. Zato smo imamo gesla, certifikate, čitalnike prstnih odtisov, čitalnike šarenice, nosi iPhone X pa naj bi nas prepoznaval kar preko kamere, ki bo »pogledala« naš obraz. Vsaka od teh metod ima dobre, pa tudi slabe strani, o katerih kdaj drugič.

Vsem naštetim metodam bi se v kratkem lahko pridružila še ena, ki jo razvijajo na univerzi v ameriškem Buffalu, uradno pa jo bodo predstavili prihodnji mesec na konferenci MobiCom. Imenuje se »srčni skener« (Cardiac scanner), človeka pa nam bi prepoznala po pulzu, obliki in gibanju – srca. In kako naj bi zadeva delovala?

Naprava naj bi za merjenje potrebnih parametrov uporabljala dopplerjev radar. Prvo merjenje, ki sistemu daje podatke o uporabniku, ki bodo uporabljeni kot referenca pri bodočih prijavah, traja baje le osem sekund. Po tem naj bi naprava, tako kot vse ostale biometrične naprave, sproti pridobljene podatke primerjala s temi shranjenimi in če se ujemajo, se bo naprava odklenila za uporabo. Cilj naprave naj bi bil »trajna avtentikacija, kjer bi se uporabni v neko napravo prijavil le enkrat in nikoli več«, kot je povedal Wenyao Xu, glavni avtor študije. In kaj naj bi »le enkrat in nikoli več« pomenilo.

In tu pridemo do sicer praktičnega a zelo strašljivega dela. »Naša želja je identifikacija ljudi, oddaljenih do 500 metrov. Trenutna tovrstna identifikacija je omejena na prepoznavo obraza, kar je zelo nezanesljivo. Prepoznava srca temelji na »pravi« biometriji in je prva zanesljiva metoda identifikacije na daljavo,« je za Gizmodo povedal Xu. V praksi to pomeni, da nam nikoli več ne bo treba uporabiti gesla, pina, prstnega odtisa ali česarkoli drugega. Teoretično bi lahko obstajala »centralna baza srčnih parametrov«, iz katere bi se brali podatki sprotnih merjenj. Tako bi lahko na primer varnostni organi na velikih prireditvah točno vedeli, kdo so obiskovalci, metoda bi nadomestila PIN-e in druga gesla za prijavo, osebne izkaznice, potne liste in še kaj.

To se sicer sliši zelo praktično, a hkrati tudi strašljivo. Da bi na neka naprava prepoznala na 500 metrov je nekaj, česar si skoraj zagotovo ne želimo. In upajmo, da bomo imeli pri tem tudi kaj besede. Če ne, si jo bomo morali vzeti.

Vir: Source: The 23rd ACM Annual International Conference on Mobile Computing and Networking in Gizmodo