Hassie
Na lunini površini se trenutno nahaja kar 12 kamer Hasselblad 500EL, ljubkovalno imenovanih Hassie, ki so posnele nekaj najbolj znanih posnetkov različnih odprav, vključno s prvimi koraki Neila Armstronga. Ker je povratek iz lune vedno povezan s previdnostjo, kar zadeva težo plovila, so večini teh kamer pustili na luni, namesto njih pa raje vzeli vzorce kamnin. Tako se je na zemljo vrnila le ena sama Hassie, ki so jo leta 2014 prodali za vrtoglavih 910.000 USD. In to šest let po tem, ko jih je podjetje Victor Haseblad nehalo proizvajati.
Disk dobre volje
Ko je na luni pristal Apollo 14, so astronavti tam že igrali golf in se zabavali. Pri odpravi Apollo 11 pa ni bilo tako zabavno ampak zelo emocionalno, saj je šlo za prvi obisk lunine površine v zgodovini človeštva. In stvari so bile dokaj sentimentalne. »Od planeta Zemlja/julij 1968«, je zapisano na štiricentimetrski silikonski ploščici, skupaj s pozdravi iz celega sveta. Armstrong in Aldrin sta jo tam pustila kot spomin na prve korake po tleh, ki niso zemeljska.
Na disku so uporabiti za takratne čase najsodobnejšo arhivsko tehnologijo, ultra-tanki mikrofiš. Gre za ploščico, na kateri so bile natisnjene fotografije, podobno kot na mikrofilmu. Na sličicah, ki so bile na Disku dobre volje, kot so poimenovali to ploščico, je bilo kup precej banalnih sporočil različnih politikov in monarhov iz 73-ih držav ter nekaj izjav vodilnih pri NASA.
Kamera 'One Small Step'
Se spomnite slovitega izreka »Majhen korak za človeka in velik korak za človeštvo«? Prvi korak na Luni je na Zemlji preko malih zaslonov spremljalo okoli 530 milijonov ljudi, kar je bil takrat vsekakor rekord. In kaj se je zgodilo s kamero, ki je vse to posnela?
Lunarna kamera je bila pritrjena na nogo pristajalnega modula Eagle in to tako, da je pokrivala vrata, skozi katera so astronavti izstopali iz modula. Ko so astronavti izstopili, so kamero sneli in jo prestavili 21 m stran od modula, da so lahko posneli prvi sprehod po lunini površini. In potem so jo kar pusti, kjer je bila. Seveda so prej iz nje vzeli posnet film.
Kamero je izdelalo podjetje Westinghouse, snemala pa je s kakovostjo 320 vrstic in 10 slik na sekundo. Na žalost je kamera snemala v črno-beli tehniki, kar je seveda škoda. Nekaj mesecev kasneje, na misiji Apollo 12, so astronavti že imeli barvno kamero, a je je astronavt Alan Bean po nesreči uničil.
Kasneje se je na luni oziroma na lunarnih vozilih znašlo in tam ostalo še več kamer, tudi barvnih, ki so snemale vzlete lunarnih modulov misij Apollo 15, 16 in 17.
Orel je pristal... za vedno
"The Eagle has landed," je bilo sporočilo, poslano iz lune v trenutku, ko se je pristajalni modul Orel (Eagle) umiril na lunini površini. Škoda, da je večina tega modula izgubljena ali uničena. Modul je namreč zelo pomembne del celotnega projekta Apollo 11, saj sta Neil Armstrong in Buzz Aldrin z njim pristala na luni, točno 21 ur in 36 minut kasneje, pa sta z 2200 kilogramskim delom modula zapustila lunino površino in se vrnila na modul Columbia, ki ga je upravljal Michael Collins. Ta del so nato odklopili od Columbie in padel je neznano kam na luno, tako da je ta trenutek znano le to, kje se nahaja 220 kilogramov podstavka Orla. In podobno je bilo z ostalimi odpravami, tako da so sedaj na luni ostanki modulov Eagle, Snoopy, Interpid, Antares, Falcon, Orion in Challenger. Verjetno bodo nekoč visoko na seznamu zanimivosti bodočih vesoljskih turistov.
Lunarna vozila
Astronavti so se po luni tudi vozili in to z lunarnimi vozili, imenovanimi »space buggies«, bolj strokovno pa Lunar Roving Vehicle (LRV). Vozilo so prvič uporabili julija leta 1971 na misiji Apollo 15, ko sta se astronavta David Scott in James Irwin z njim vozila skoraj 28 kilometrov s hitrostjo 8-16 km/h po področju, imenovanem Moje dežja.Kasneje sta se prvemu vozilu pridružila še dva iz misij Apollo 16 in 17, tako da so na luni sedaj trije. No, ja, ni res. So namreč štirje. Tam je še ruski Lunohod 1, ki je bil tam prvi, saj je tja prišel že novembra 1970 z rusko odpravo Luna 17. Tudi on je krožil po istem področju kot kasneje ameriški, zbiral vzorce materiala in posnel nekaj panoramskih fotografij površine.
Lunar Laser Ranging Experiment (LRRR)
Na luni je ostalo tudi nekaj, kar je koristno še sedaj. Gre za pet tako imenovanih retroreflektorjev, ki so jih tam pustili astronavti odprav Apollo 11, 14 in 15 in ruskih Lunohod 1 in 2, štirje od njih pa še vedno delujejo. Ste gledali epizodo Velikih pokovcev, ko glavni junaki iz terase s pomočjo laserskega žarka merijo oddaljenost do lune? Zadeva dejansko tako deluje, saj se žarek odbije od enega teh retroreflektorjev in vrne nazaj na zemljo. Meritev je tako natančna, da je razdaljo mogoče izmeriti do centimetra natančno. Na ta način je mogoče ugotoviti natančno orbito in orientacijo lune, podatki pa so uporabni pri testiranju Einsteinove splošne relativnostne teorije.
Potisne rakete
V bistvu je smešno, da poznamo površino lune mnogo bolje kot recimo dno oceanov na našem planetu. Krivec za takšno podrobno poznavanje našega edinega naravnega satelita je v tako imenovanem lunarnem izvidniškem orbiterju, ki kroži okoli lune in zbira slikovne podatke. Plovilo je med drugim konec leta 2015 rešilo tudi uganko, kje se nahajajo ostanki potisnih raket Apolla 16. Šlo je za dele potisnih raket Saturna V, uporabljenih za vzlet iz zemlje misij Apollo 13 in naprej. Ostanki so bili najdeni v Morju otokov in predstavljajo glavnino 187.400 kilogramov materiala, puščenega na luni.
