QLC je dejansko precejšnji skok naprej. Omogoča namreč 64-slojno tehnologijo s štirimi biti po celici NAND, kar je, kar zadeva prostorsko gostoto, kar 33 % več od tega, kar ponuja tehnologija TLC (trije biti po celici). V praksi to pomeni, da bodo proizvajalci diskov SSD lahko v isto prostornino »stlačili« za tretjino več kapacitete, kar pomni tudi cenejše diske.
A ni vse čisto tako zlato, kot se sliši. TLC ima namreč eno zoprno lastnost in to je zapisovanje podatkov. To je počasnejše kot pri TLC, kar pa je bolj zoprno – je tudi manj zanesljivo. Tehnologija QLC naj bi vzdržala le okoli tisoč ciklov pisanja in brisanja, kar je trikrat manj kot TLC ter desetkrat manj kot MLC (dva bita po celici NAND). Pri branju teh kompromisov ni, saj so podatki enako varno shranjeni kot pri prejšnjih različicah.
So potem takšni diski sploh smiselni? Odvisno od vrste uporabe. Če gre za uporabo v bralno intenzivnih okoljih v oblaku (umetna inteligenca, poslovna okolja), potem bo tehnologija vsekakor dobrodošla, v okoljih, kjer gre za dosti pisanja, pa nekoliko manj. A da ne bo pomote – tudi 1000 tako imenovanih P/E ciklov ni malo.
Ta trenutek smo v fazi »prve lastovke« kar pomeni, da bodo diski QLC NAND relativno dragi (cena še ni znana), bodo pa verjetno povzročili padec cen diskov, izdelanih po obstoječih tehnologijah. Kar pa tudi ni slabo, mar ne?
Vir: Techradar, Anandtech
