Petabit po optiki

Vlakno kot tako so izdelali japonski znanstveniki univerze Hokkaido ob tehnični pomoči podjetja Fujikura, komunikacijski  sistem je razvil japonski  Nacionalni inštitut za informacijske in komunikacijske tehnologije, celoten projekt pa je koordinirala avstralska univerza  Macquarie.

Vlakno je debelo enako kot običajna optična vlakna, uporabiti ga je mogoče z obstoječo opremo, ima štiri jedra, vsako jedro pa je sposobno prenašati tri svetlobne žarke hkrati. Rezultat je, po besedah dr. Simona Grossa iz omenjene avstralske univerze ta, da je po vlaknu mogoče pošiljati podatke s hitrostjo do 1 PB/s (petabit/sekundo), kar je okoli 12-krat več kot pri standardnih vlaknih.

Ko je Nokia leta 2016 objavila, da ji je v Nemčiji uspelo doseči hitrost prenosa podatkov 1 TB/s, se nam je to zdel velik dosežek, sedaj pa…

In kaj v praksi pomeni en petabit na sekundo? En petabit (PB) je tisoč terabitov (TB), torej milijon gigabitov (GB). Če imate doma recimo internetno povezavo hitrosti 100 megabitov (MB) to pomenu, da je en petabit deset milijonkrat več. Teoretično (ampak res teoretično) bi to pomenilo, da bi eno takšno vlakno lahko nudilo 100-megabitno povezavo petim Slovenijam. Ni slabo…

Vir: Fossbytes