Na televiziji je identifikacija osebe na osnovi najdenega lasu videti zelo preprosta in uporabna, v praksi pa ni tako. Metoda ima kar nekaj pomanjkljivosti in je za forenzike pogosto prava nočna mora. In zakaj? Zato, ker je najpogostejša metoda seveda analiza DNK, uporaben DNK pa je mogoče najti le v določenih delih lasu, vse ostalo pa je več ali manj vlaknasta beljakovina, imenovana keratin, ki vsebuje izredno malo celičnega DNK. Poleg tega, da je DNK-ja v laseh malo je tudi izredno občutljiv in hitro razpade do stanja, ko je neuporaben.
Toda ali so omenjene beljakovine res tako neuporabne? Izkazalo se je, da ne. V njih so znanstveniki identificirali cel spekter aminokislinskih markerjev, ki lahko neko osebo identificirajo z natančnostjo 1:10 milijonov. To, da je te aminokislinske markerje mogoče uporabiti za identifikacijo, so znanstveniki dokazali že leta 2016, a le za lase. V forenziki, posebej pri preiskavah spolnih napadov, pa so bolj kot lasje pomembne druge dlake, predvsem sramne. Ali zadeva deluje tudi pri njih, do sedaj ni bilo znano, po zaslugi znanstvenikov omenjenih ustanov pa sedaj je.
Metoda ima napram analizi DNK še eno prednost – beljakovine v dlakah bistveno počasneje razpadajo kot DNK in jih je z masnimi spektrometri mogoče zaznati tudi 250 let kasneje.
Raziskava je bila objavljena v reviji Scientific Reports.
Vir: LLNL
