Sliši se dokaj impresivno, a če vse skupaj primerjamo s človeškimi možgani se zdi, da smo ravnokar odkrili abakus, pravi računalniki pa nas še čakajo. Človeške možgane sesatvlja namreč okoli 100 milijard nevronov, ki med seboj izmenjujejo podatke po več sto bilijonih sinaps. Če bomo hoteli simulirati človeške možgane, bo potrebno še kaj več kot surova računalniška moč. Potrebno bo na novo razmisliti tudi o arhitekturi. »Nevroni v možganih dobijo po več tisoč, včasih tudi do četrt milijona signalov, torej težava ni v »računanju« ampak v komunikaciji. Sodobni računalniki so sposobni razmeroma hitro pošiljati velike količine podatkov iz enega mesta na drugo, nevronski modeli pa zahtevajo pošiljanje zelo majhnih količin podatkov iz enega mesta na veliko različnih naslovov, kar je povsem drug komunikacijski model,« je povedal profesor Stephen Furber, pobudnik in vodja projekta.
In zato je projekt trajal tako dolgo in ima na prvi pogled dokaj majhen učinek. A nekje je treba začeti. SpiNNaker je v fazi, ko s svojimi milijon jedri zmore približno toliko procesne in komunikacijske moči kot možgani majhne miške. In to je šele »napeljava«. Sedaj jih čaka še izdelava modela, torej določanja, s katerimi nevroni se vsak nevron posebej »pogovarja«. Če hočejo simulirati mišje možgane, morajo zato vedeti, kako delujejo povezave pri njih. Ker je te podatke v praksi nemogoče pridobiti, se morajo znanstveniki zanašati na statistične metode. Z njihovo pomočjo se počasi izrisuje model mišjih možganov, znanstveniki pa trenutno raven znanja primerjajo s prvimi atlasi sveta, na katerih ni bilo Avstralije, saj je do takrat še niso odkrili. A zadeve gredo naprej.
Če vsa zanima kaj več o projektu, si lahko ogledate spodnji video ali pa preberete na tem naslovu.
Vir: Univerza v Manchestru
