Umiranje prepovedano

Mestece se imenuje Longyearbyen, nahaja pa se na norveškem arhipelagu Svalbard, slabih 700 kilometrov severno od celinske Norveške nekako na pol poti med Norveško in Severnim polom. Kraj ima okoli 2000 prebivalcev, od leta 1950 pa je tam dejansko prepovedano umreti. Zakonsko prepovedano. Zakaj? Ker je tako hladno. In kaj ima mraz s tem? Težava je v tem, da posmrtni ostanki pokojnikov zaradi mrazu ne razpadejo. Znanstveniki so tako leta 1998 izkopali posmrtne ostanke človeka, ki je umrl v pandemiji španske gripe leta 1918 in iz njih uspeli izolirati živ vzorec virusa te gripe.

Lokalni prebivalci, večinoma rudarji, ki delajo v tamkajšnjih rudnikih premoga, so se v preteklosti dejstva, da posmrtni ostanki v njihovi zemlji ne razpadejo in da zaradi tega lahko pride do izbruha različnih bolezni, tako ustrašili, da so leta 1950 prepovedali umiranje v Longyearbynu. Na smrt bolne ljudi zato od takrat poskušajo premestiti na celinski del Norveške. Kremiranje je sicer opcija, a so se prebivalci z leti kar nekako navadili, da če gre h koncu, gredo pač na celino. Zanimivo je, da se v Longyearbynu tudi rodi zelo malo otrok. Na arhipelagu sicer obstaja manjša bolnišnica, a nosečnice se spodbuja, da se proti koncu nosečnosti raje za nekaj časa preselijo na celino in tam rodijo.

Če vas to ne odvrne od morebitne želje po selitvi na Svalbard povejmo še, da je pozimi tam štiri mesece tema, trije od teh štirih mesecev pa so tako temni, da med dnevom in nočjo sploh ni nobene razlike. A ja, pa okoli 1000 polarnih medvedov živi v okolici in vsake toliko časa se kakšnemu Svalbardčanu zgodi kakšno neprijetno soočenje s kakšnim od njih.

Ima pa življenje tam vsaj eno dobro plat – če boste kje zagotovo videli severni sij, ga boste tam.

Vir: The Sun