Zakaj je USB tako butast?

Če uporabljate katerokoli napravo, ki se po žici povezuje s katero drugo, potem ste zagotovo že naleteli na takšen ali drugačen priključek USB. In kaj je pri njem najbolj zoprno? Vsekakor to, da moramo priključek prav obrniti. In po Murphyjevem zakonu ga vedno najprej obrnemo - narobe. Zakaj je tako? A tisti, ki so si stvar izmislili, niso razmišljali o tem?

Če hočemo razumeti dogajanje moramo malce v zgodovino. Prve naprave USB smo v vsakdanjo uporabo dobili leta 1996, ki so se pojavile prve naprave, ki je bi izgotovljen standard USB 1.0, Microsoft pa je v Windows 95 OSR 2.1 zadevo podprl tudi z gonilniki. A zadeva se na začetku ni najbolje prijela tako da lahko za pravi začetek označimo leto 1998, ko je nastal USB 1.1.

Toda zakaj so USB sploh razvijali? Pred tem je bila na področju priključkov prava zmeda. Miške in tipkovnice so imele svoje priključke (PS/2), tiskalniki svoje (vzporedne), igralne palice in podobne naprave tretje (zaporedne) in še kaj bi se našlo. Težava tolikih vmesnikov je bila na eni strani v tem, da je bilo potrebno za vsakega od njih imeti svoj gonilnik, ki z drugimi ni imel prav nič skupnega, razen tega pa so ti priključki omogočali priključitev več ali manj le ene naprave istega tipa. Če smo na primer takrat hoteli imeti priključena dva tiskalnika (recimo igličnega in laserskega), smo morali dokupiti posebna ročna ali samodejna preklopna stikala. In podobno je bilo tudi z ostalimi napravami. Različna podjetja so se trudila, kako zadevo rešiti in bilo je kar nekaj obetajočih rešitev, kot na primer SCSI, ki pa so vsi imeli svoje omejitve oziroma bili uporabni v le določene namene.

USB je bil prvi, ki je omogočil kolikor toliko univerzalno rešitev, saj je preko ene vrste priključka, ki je bil poleg tega še zelo majhen, tako da jih je v računalniku lahko bilo več,  omogočil priključevanje vseh prej naštetih naprav, pa še kopico drugih, novih, zraven (kamere, zunanji diski, sprejemniki Wi-Fi…). Poleg tega je omogočal tudi tako imenovani »Plug and Play«, torej delovanje naprave brez posebnega nameščanja gonilnikov oziroma njihovega samodejnega nameščanja. Zadevo smo prvih nekaj let imenovali »Plug and Pray«, saj je delovala zelo »selektivno«, z leti pa se je stvar izboljšala.

A do sedaj še nismo odgovorili na vprašanje, zakaj priključka ne gre obračati. Snovalci so o tem seveda razmišljali, a so ugotovili, da podvajanje nožic in večje število žic v kablih cenovno ne bi šlo skozi. In cena je bila zelo pomembna, saj je bilo treba tako proizvajalce opreme kot uporabnike prepričati, naj opustijo obstoječe standarde in uporabijo novega. In cena je v takšnih primerih zelo pomemben faktor. In očitno je deloval, saj sedaj poleg priključkov USB na računalnikih potrebujemo več ali manj le še priključek za zaslon in omrežje, vse ostalo pa teče preko USB. Da o drugih napravah niti ne govorimo.

Zakaj pa niso zadeve spremenili takrat, ko se je stvar enkrat prijela in so vsi ostali več ali manj šli v pozabo? Seveda zaradi združljivosti za nazaj. Nov priključek, takšne, ki ga je mogoče obračati, bi pomenil, da obstoječe naprave več ne bi bile uporabne, kar pa seveda ne gre. Edina rešitev je,d a se uvede nov priključek, prehod nanj pa teče vzporedno in postopoma. In v tej fazi smo sedaj, ko imamo vse več naprav, ki podpirajo USB-C, ki med drugim omogoča tudi obračanje priključkov, imamo pa še vedno tudi klasične priključke USB-A. In jih bomo še  nekaj časa…