»Danes sem svojo ekipo obvestil, da po 32 čudovitih letih zapuščam Microsoft,« je Belfiore prejšnji teden sporočil prek Twitterja. Po njegovih besedah bo ostal do poletja 2023, nato pa se bo posvetil svoji družini. Belfiore je poročen in ima tri najstniške otroke.
Today I shared with my team that after 32 fantastic years (!) I'll be retiring from @Microsoft!
— Joe Belfiore (@joebelfiore) October 27, 2022
What's next? 1) I'm staying on until summer to help with the transition (SO MUCH GOODNESS COMING), then 2) focus on the two kids still at home & the 1 who just started college. :)
Belfiore je prišel k Microsoftu leta 1990, takoj po končanem študiju računalništva na univerzi Stanford. Najprej se je pridružil ekipi OS/2, a se je kmalu preusmeril k osrednjemu izdelku, Windows, kot oblikovalec vmesnikov za Windows NT, kasneje pa je postal odgovoren tudi za uporabniške vmesnike sistemov Windows 95, 2000 in XP ter Internet Explorerja. V oddelku za operacijske sisteme je bil odgovoren za najpomembnejše platforme za osebne računalnike, tablične računalnike in mobilne telefone ter imel odločilno vlogo pri uspehu operacijskega sistema Windows 10. Danes je vodja, prepoznaven po značilni pričeski, del najvišjega vodstva oddelka Office kot podpredsednik skupine Office Product Group. Vse skupaj se sliši kot zgodba o uspehu, a pot je bila vse prej kot le »navzgor«.
V začetku novega tisočletja se je pričela »Metro-faza« Belfiorove kariere, v kateri se je vse vrtelo okoli ploščic. Leta 2002 se je pridružil ekipi novoustanovljenega oddelka eHome Division, ki naj bi razvil platformo in aplikacije za potrošniško elektroniko v sodobnem gospodinjstvu. Oddelek je najprej postal znan po razvoju Windows Media Centra, s katerim so želeli osvojiti naše dnevne sobe, še bolj pa nekaj kasneje, ko je Microsoft v iskanju odgovora na Applov iPod prišel na dan z medijskim predvajalnikom Zune. Navdih zanj so menda našli v švicarskem dizajnu iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki so ga odlikovale jasne oblike, brez okraskov in s čisto tipografijo. Prvi predvajalnik je bil predstavljen leta 2006, dve leti pozneje pa je Belfiore postal vodja oddelka Zune.
Nekako v tem času je Steve Ballmer, glavni izvršni direktor Microsfta, ugotovil, da je podjetje v nevarnosti, da izgubi vročo tekmo na področju pametnih telefonov in da bo treba nekaj narediti, saj »Windows Mobile« preprosto ni našel pravega mesta med uporabniki. Odločili so se za nov pristop, zanj pa zadolžili Belfiora. Ta je dobil »prekomando« v oddelek za mobilne naprave, s seboj pa je prinesel novo zasnovo, razvito za Zune, imenovano »Metro«. Nov operacijski sistem naj bi bil pripravljen že leta 2009, vendar je moral Microsoft njegov izid preložiti, tako da je Ballmer Windows Phone 7, kot so ga poimenovali, predstavil šele leta 2010 na svetovnem kongresu mobilne telefonije v Barceloni. Čeprav ga je energični Steve takrat označil kot »velik korak«, pa WP7 še zdaleč ni bil to, kar so si želeli. Ob predstavitvi so mu namreč manjkale nekatere ključne funkcije, ki so jih uspeli dodati šele leto kasneje v različici 7.5.
Sistem Windows Phone pravzaprav ni bil slabo zasnovan. Namesto ikon v slogu iPhona so se odločili za ploščice, poravnane v mrežo. Kar zadeva preglednost je bila to po mnenju mnogih boljša odločitev, saj je pripomogla k boljši preglednosti, svoje pa je naredila tudi tipografija brez zahtevnih elementov. Poleg tega ploščice niso bile »statične« ampak so lahko interaktivno prikazujejo vsebino aplikacij ali delov sistema, kar je bilo prav simpatično.
A se stvar kljub temu ni prijela. Zakaj? Morda je bil uporabniški vmesnik Metro preveč pred svojim časom, morda pa je bila napaka to, da ga je vseboval tudi namizni operacijski sistem Windows 8, kjer se te ploščice nikakor niso obnesle. Prav nasprotno, ljudem so šle na živce. A uporabniški »okus« ni edini, ki je bil problematičen. Izkazalo se je, da Microsoft ideje Metroja kot univerzalnega sistema ni najbolje domislil niti na programerski ravni. Tako kot njegovi predhodniki je tudi Windows Phone 7 temeljil na jedru CE, na katerem je nameščen vmesnik Metro, programiran v Silverlightu. Z različico 8, ki je bila predstavljena pred skoraj natanko desetimi leti, je sistem Windows Phone prešel na jedro NT, kar je pomenilo, da na številnih napravah prve generacije ni deloval. In ker uporabniki niso bili pripravljeni kupovati novih telefonov samo zato, da bi dobili novo različico Windows Phone, ki je bila več ali manj nezdružljiva s staro, so se nad novim sistemom pričeli zbirati temno oblaki.
A v Redmondu (še) niso bili pripravljeni vreči puške v koruzo. Rešitev so videli v zavezništvu z Nokio. A ker »dva purana ne naredita orla«, ko se je potezi posmehoval takratni Googlov vodja Vic Gundrota, tudi Microsoftov prevzemu Nokiinega oddelka za naprave ni mogel rešiti sistema Windows Phone. In ko je Ballmer odšel, je njegov naslednik celotno stvar preprosto ukinil, Belfiore pa je spet dobil »prekomando«, tokrat v oddelek za Office.
Vir: Twitter
