Sliši se nenavadno, a pri vsem znanju, denarju in opremi, ki ju premore farmacevtska industrija, ta do sedaj še ni našla uspešnega sredstva proti navadnemu – prehladu. Razlog seveda ni v tem, da tega ne bi hoteli, pač pa v tem, da gre pri prehladih za virusne okužbe. Virusi so že tako ali tako bolj problematični od bakterij, dodatna težava pa je še v tem, da je virusov prehlada (podobno kot gripe) veliko, pa še mutirajo izredno hitro in se s tem »izognejo« zdravilom.
Kako torej rešiti problem? Večina znanstvenikov se ukvarja z biologijo virusov kot takih in iskanjem njihovih slabosti, na univerzi Stanford pa so se zadeve lotili z drugega konca in raje raziskovali načine, kako virusi napadajo celice. Pri tem jih je zanimalo, kje so šibke točke teh celic oziroma kje na njih se nahaja »tarča«, ki jo ciljajo virusi. In kaj so ugotovili?
Veliko število virusov, ki povzročajo prehlad, sodi v skupino rinovirusov, ti pa sodijo v skupino enterovirusov. Značilnost teh je, da okužijo celice preko različnih beljakovin v njih. Znanstveniki omenjene univerze so se osredotočili na iskanje teh beljakovin in načinov, kako jih blokirati. Zadeve so se lotili tako, da so vzgojili kulture človeških celic, nato pa s spreminjanjem genskega zapisa odstranjevali gene, ki kodirajo različen vrste beljakovin, ki bi jih virusi lahko uporabljali. Nato so te celice izpostavili dvema zoprnima virusoma - RV-C15, ki povzroča napade astme in EV-D68, ki je povezan z akutnim flakcidnim mielitisom, resno boleznijo, podobno otroški paralizi. S sistematskim izključevanjem različnih genov so nato ugotavljali, katere beljakovine uporabljata virusa za to, da okužita celice. Našli so celo vrsto genov, ki so preprečili okužbo z enim ali drugim virusom, zelo redki pa so bili tisti, ki so preprečevali okužbo z obema. En gen, ki je sproža proizvodnjo encima SETD3, se je izkazal za izredno zanimivega. Ko so ga onemogočili, so ugotovili, da celic ni bilo mogoče okužiti z nobenim od omenjenih dveh virusov, odporne pa so bile tudi proti trem vrstam rinovirusov in dvema vrstama prav tako zoprnih coxsackievirusov.
Je lahko rešitev za prehlad v onemogočanju SETD3? Zadeva ni tako preprosta. Težava je v tem, da o tem encimu ne vemo veliko in ne poznamo njegove vloge in vpliva v telesu. Njegovo onemogočanje bi mogoče res lahko preprečevalo ali zdravilo prehlade, lahko pa bi povzročalo težave kje drugje. Testi na miših so pokazali, da te lahko brez SETD3 živijo povsem normalno. Znanstveniki so šli celo tako daleč, da so eneroviruse vbrizgali neposredno v možgane pravkar rojenih miši in ugotovili, da so te ostale imune na okužbe.
Ljudje seveda nismo miši, zato se bodo raziskave morale nadaljevati, a prvi koraki so zelo vzpodbudni.
Raziskava je bila objavljena v reviji Nature Microbiology.
Vir: Stanford