Mi česa takšnega zagotovo ne bomo deležni, bodo pa mogoče naši oddaljeni zanamci. Če bodo raziskovali prostore današnje Norveške. Tam namreč gradijo globalno glasbeno shrambo, ki bo med drugim vključevala tudi Microsoftov projekt Silica, za katerega v Redmondu trdijo, da vas nikoli ne bo pustil na cedilu, saj so podatki, zapisani vanj, skoraj neuničljivi. In kaj je projekt Silica?
Celo najbolj varen podatkovni center je ranljiv za vse pogostejše in hujše okoljske nesreče, ki jih povzročajo podnebne spremembe, da o človeških »orožarskih« in drugačnih posegih ne govorimo. Zato raziskovalci venomer iščejo nove, bolj varne načine shranjevanja podatkov, takšne, ki bi bili čim manj občutljivi na okoljske vplive. Microsoft, recimo, skuša v okviru projekta Silica shraniti podatke na - steklo. Podjetje je v sodelovanju z družbo Warner Bros to tehnologijo predstavilo že leta 2019 in to tako, da je film Superman iz leta 1978 zapisalo na stekleno ploščico iz kremenčevega stekla in ga nato spet prebralo (drugače tehnologija ne bi imela smisla, mar ne?). Na »diapozitiv«, ki je meril le 75 x 75 mm in bil debel 2 mm, je bilo mogoče shraniti kar 75,6 GB podatkov, kar je vsekakor zanimiva številka, še pomembneje pa je bilo, da je vsebina ostala berljiva tudi po praskanju, pečenju, kuhanju, mikrovalovni pečici, namakanju in izpostavljanju močnemu magnetnemu polju. Zdaj, štiri leta kasneje, je Microsoft predstavil novo, izboljšano različico, pri kateri je zmogljivost shranjevanja povečala za več kot 100-krat, na več kot 7 TB, deklarirana življenjska doba pa se je podaljšala s 1.000 na kar 10.000 let.
Ideja se vsekakor zdi zanimiva, je pa res, da precej spominja na izjave, ki so jih dajala podjetja ob izidu zapisljivih CD-jev, DVD-jev in podobnih optičnih medijev. Tudi tam se je najprej govorilo o trajnosti nekaj sto oziroma tisoč let, praksa pa je potem pokazala, da so podatki celo bolj varni na magnetnih medijih…
Pri tovrstnih tehnologijah pa obstaja še ena težava. In to velika. Naj bo medij za shranjevanje še tako varen in trajen, je popolnoma neuporaben, če ni naprave, ki bi ga lahko prebrala. Ste doma v kakšnem predalu našli staro disketo? Ste jo lahko prebrali? No, to… Brez naprave, ki lahko prebere najdene steklene ploščice, bodo raziskovalci v letu 12.000, ne vedoč, da gre za ostanke globalne glasbene zakladnice, te razstavili v muzeju kot zbirko steklenih podstavkov. A to je že druga zgodba…
Dolgotrajno shranjevanje je torej malce vprašljivo. Kaj pa kratkotrajno? Tu pa je stvar malce bolj uporabna. Prvič zato, ker lahko zmanjša ogromne račune za električno energijo, ki jih sedanji podatkovni centri plačujejo samo zato, da bi ohranili ustrezno hladno okolje za shranjevanje takšnih in drugačnih diskov. Ko so ti »diapozitivi« enkrat zapisani, so namreč stabilni tudi pri sobni temperaturi, za ohranjanje podatkov pa ne potrebujejo nobene energije, poleg tega pa podjetjem ne bo treba vsakih nekaj let zapravljati časa, energije in denarja za prenos podatkov z okvarjenih diskov ali trakov.
Ekipa projekta Project Silica pravi, da je treba opraviti še tri ali štiri razvojne faze, preden bo tehnologija pripravljena za komercialno uporabo. Več v spodnjem videoposnetku.
Vir: Microsoft (1, 2)
