Računalniki pred 40 leti

The Computer Programme je bil naslov BBC-jeve televizijske oddaje, ene redkih, ki se je v tistih časih ukvarjala z računalniki. V spodnjem videu si lahko ogledate odlomek iz ene od njih. Nosi naslov Storage, torej Hramba podatkov, na sporedu pa je bila leta 1982. V njej sta voditelja prikazala takrat aktualne načine shranjevanja podatkov – kasete, gibke diske (diskete), trdi disk in tako imenovani video disk. Vse skupaj je za tiste, ki smo takrat že malce »povohalI« računalniški svet, simpatičen skok v preteklost, za mlajše pa so »tehnične karakteristike« verjetno samo zabavne.

Odlomek je zanimiv predvsem zato, ker predstavlja nekaj, kar je leto kasneje prišlo na trg kot glasbeni CD, tri leta kasneje pa kot CD-ROM. Šlo je za optični disk, na pogled podoben CD-ju, le da je bil premera 30 cm in ne 12 cm kot CD oziroma CD-ROM. Imenoval se je »video disk«, nanj pa je bila takrat mogoče shraniti okoli 3000 knjig v besedilni obliki. Če bi to količino podatkov hoteli shraniti na kaseto, bi trak bil dolg od Londona do Chicaga, za to, da bi ga prebrali, pa bi potrebovali štiri leta… In na koncu: »In potem lahko natipkate »slika« in dobite tole (na zaslonu se prikaže fotografija op. ur.) in če narediti tole (pritisne preslednico op.ur.), se začne premikati. A tovrstna uporaba video diska bo na voljo daleč v prihodnosti«…

No, ta »daleč v prihodnosti« je v praksi pomenil le nekaj let. Glasbeni CD, ki je bil le manjša »okleščena« različica video diska oziroma laserskega diska, kot so ga tudi imenovali (imel je še nekaj imen), je na trg prišel le leto kasneje, prvi CD-ROM, torej CD, ki ga je bilo mogoče uporabljati z računalnikom (le za branje) pa je bil predstavljen že leta 1985. Tisti »daleč v prihodnosti« se torej ni nanašal na medije ampak na multimedijsko vsebino, ki se je je kot taka pričela pojavljati šele v začetku devetdesetih. Takrat smo namreč dobili prve uporabne (stisnjeno) oblike zapisa zvoka, slike in videa (wav, mp3, jpg, avi…). Za primerjavo – minuta zvoka v zapisu wav je bila velika okoli 10 MB, kar pomeni, da smo za prenos ene same triminutne pesmi potrebovali  21 »ta majhnih« (1,44 MB) oziroma 25 »ta velikih« (1,2 MB) disket. In to je bil le zvok. Video je bil seveda še toliko bolj »požrešen«.


Vir: BBC/Facebook