Odlomek je zanimiv predvsem zato, ker predstavlja nekaj, kar je leto kasneje prišlo na trg kot glasbeni CD, tri leta kasneje pa kot CD-ROM. Šlo je za optični disk, na pogled podoben CD-ju, le da je bil premera 30 cm in ne 12 cm kot CD oziroma CD-ROM. Imenoval se je »video disk«, nanj pa je bila takrat mogoče shraniti okoli 3000 knjig v besedilni obliki. Če bi to količino podatkov hoteli shraniti na kaseto, bi trak bil dolg od Londona do Chicaga, za to, da bi ga prebrali, pa bi potrebovali štiri leta… In na koncu: »In potem lahko natipkate »slika« in dobite tole (na zaslonu se prikaže fotografija op. ur.) in če narediti tole (pritisne preslednico op.ur.), se začne premikati. A tovrstna uporaba video diska bo na voljo daleč v prihodnosti«…
No, ta »daleč v prihodnosti« je v praksi pomenil le nekaj let. Glasbeni CD, ki je bil le manjša »okleščena« različica video diska oziroma laserskega diska, kot so ga tudi imenovali (imel je še nekaj imen), je na trg prišel le leto kasneje, prvi CD-ROM, torej CD, ki ga je bilo mogoče uporabljati z računalnikom (le za branje) pa je bil predstavljen že leta 1985. Tisti »daleč v prihodnosti« se torej ni nanašal na medije ampak na multimedijsko vsebino, ki se je je kot taka pričela pojavljati šele v začetku devetdesetih. Takrat smo namreč dobili prve uporabne (stisnjeno) oblike zapisa zvoka, slike in videa (wav, mp3, jpg, avi…). Za primerjavo – minuta zvoka v zapisu wav je bila velika okoli 10 MB, kar pomeni, da smo za prenos ene same triminutne pesmi potrebovali 21 »ta majhnih« (1,44 MB) oziroma 25 »ta velikih« (1,2 MB) disket. In to je bil le zvok. Video je bil seveda še toliko bolj »požrešen«.
1982: The Computer Programme: Storage#OnThisDay 1982: The Computer Programme looked at the latest advances in computer storage.
Objavil/a BBC Archive dne Petek, 29. januar 2021
Vir: BBC/Facebook