Se vračajo magnetni trakovi?

Diski SSD, tehnologija Bluray in podobne sodobne tehnologije shranjevanja podatkov sicer nudijo visoke hitrosti zapisovanja in branja, imajo pa vsaj dve slabi lastnosti – nizko gostoto zapisa podatkov ter drago širitev zmogljivosti. Zato so znanstveniki univerze v Tokiu »iz naftalina« potegnili nekaj, o čemer se je več ali manj prenehalo govoriti že v devetdesetih – magnetne trakove. Ti so sicer precej počasnejši pod omenjenih tehnologije, so pa zato precej cenejši, nudijo pa bistveno višjo gostoto zapisa, cenejšo širitev in tudi kakovostno dolgotrajno shranjevanje.

Seveda sodobni časi zahtevajo kaj več kot so nudili trakovi iz osemdesetih in omenjenim znanstvenikom je menda to tudi uspelo – novi trakovi in nov način zapisa na njih nudijo večjo gostoto zapisa podatkov, daljšo življenjsko dobo zapisa, nižje stroške, višjo energetsko učinkovitost in večjo odpornost na zunanje (magnetne) motnje.

Razviti so morali torej dve stvari – material, na katerega se zapisuje ter način, na katerega se zapisuje. »Naš novi magnetni material se imenuje epsilon železov oksid in je zalo primeren za dolgoročno digitalno shranjevanje. Epsilon železov oksid, kot se material imenuje, ima nizko tako imenovano anizotropijo - ko se podatki zapišejo, postanejo magnetna stanja, ki predstavljajo bite, odporna na zunanja magnetna polja,« pravi Shinichi Ohkoshi, vodja projekta. Seveda takšna odpornost pomeni, da je na material tudi težje zapisovati, zato je bilo potrebno razviti tudi nov način magnetnega zapisa. Poimenovali so ga magnetno snemanje s pomočjo usmerjenih milimetrskih valov (focused-millimeter-wave-assisted magnetic recording  - F-MIMR), gre pa za usmerjanje magnetnih valov frekvence od 30 do 300 GHz na trak epsilon železovega oksida, ki je izpostavljen zunanjemu magnetnemu polju. Valovi spremenijo magnetno stanje delcev na traku in tako ustvarijo digitalni zapis, ko magnetnega polja več ni, pa je shranjena stanja zelo težko spremeniti.

Kaj več podrobnosti ekipa znanstvenikov še ni razkrila, saj gre več ali manj šele za dokaz koncepta, menijo pa, da bi komercialna rešitev lahko bila na trgu čez pet do deset let.

Študija je bila objavljena v publikaciji Advanced Materials.

Vir: University of Tokyo, slika je simbolična