Sistemov dolgotrajnejšega shranjevanja podatkov kako drugače kot v pisni obliki je bilo v zgodovini kar nekaj, od zapisa zvoka na voščene valje, preko živosrebrnih cevi in, luknjanih kartic, magnetnih trakov, do laserskega zapisa na vrteče se diske. In verjetno bi se našlo še kaj. Vsi ti mediji imajo skupno to, da so precej zoprn kompromis med obstojnostjo, prostorom in kakovostjo zapisa – tisti, ki lahko podatke hranijo zelo dolgo imajo dokaj omejeno kapaciteto oziroma prostor, najbolj kakovostne podatke pa je mogoče hraniti na najbolj občutljivih ali pa nepraktičnih medijih.
Microsoftova ideja uporabe kremenčevega stekla je zanimiva iz več razlogov. Najprej seveda zato, ker je kremen material, ki ga je v naravi obilo, kremenčevo steklo pa je tudi čvrsto, zelo obstojno in neobčutljivo na toploto in vremenske vplive. Če se torej v takšno steklo s 3D-laserjem nekaj vgravira, bo to ostalo tam zelo dolgo. In točno to je naredil Microsoft. V stekleno ploščico, veliko kot dlan, je v graviral celoten omenjeni film in ga tako shranil za, tako pravijo, vsaj 100 let. Če torej čez 100 let še obstajala naprava, ki bo te ploščice znala prebrati, se bodo naši zanamci lahko zabavali na enak način, kot smo se mi leta 1978.
In kje so takšni mediji uporabni? Najbolj očiten način uporabe je seveda arhiviranje medicinskih, poslovnih in multimedijskih podatkov, ki jih nimamo namena prepisati z drugimi, saj bodo namenjeni le branju. Je pa tehnologija uporabna tudi za sprotno uporabo, recimo v oblaku. Če bo medij omogočal dovolj hitro branje, bodi lahko ponudniki storitev v oblaku ponujali sproten prenos vsebine z njega. Precej koristi bi od tehnologije lahko imel Netflix ali kakšna podobna storitev, ki sedaj podatke hrani na trdih diskih. Stekleni medij je bistveno manj občutljiv, to pa pomeni manj okvar in stroškov vzdrževanja.
Se veselimo razvoja dogodkov…
Vir: Microsoft
