Snov, zaščitena s stekleno kupolo, je počasi začela tvoriti kapljice, te pa padati v posodo postavljeno pod lijak. No ja, nič posebnega, boste rekli. A samo na prvi pogled. Posebnost eksperimenta je ta, da vsaka kapljica potrebuje skoraj deset let, da pade v posodico in da padca kot takega v vsem tem času ni videl še nihče. Pokriti podstavek s pokrovom namreč stoji v vitrini v avli omenjene univerze, kjer je podvržen najrazličnejšim okoljskim vplivom (temperatura, vlažnost, zračni tlak). Ker je te nemogoče natančno napovedati in ker je proces že sam zase zelo počasen, je nemogoče vedeti, kdaj bo kapljica odpadla. Do leta 1988 je kapljica padla v povprečju nekaj več kot vsakih osem let, nato pa so v avlo vgradili klimatsko napravo, ki je povprečno temperaturo znižala in kapljanje se je upočasnilo, tako da zdaj znaša okoli 13 let.
Še najbližje temu, da bi videl padec kapljice je bil leta 1988 profesor John Mainstone, ki so ga postavili za skrbnika eksperimenta leta 1961. Videti je bilo, da bo sedma kapljica zdaj zdaj odpadla in profesor je vse skupaj z zanimanje opazoval. In potem si je zaželel kavice… Profesor je po 52 letih varovanja eksperimenta umrl, brez da bi videl padec kapljice…
Vas zanima, kako je eksperiment videti v živo? Bi radi vi bili prvi, ki je videl pasti kapljico? Lahko poskusite.
Vir: Be amazed/YouTube, University of Queensland
