Leta 2016 je Li-Huei Tsai skupaj s kolegi iz Picowerjevega inštituta za učenje in spomin, ki deluje v okviru MIT raziskoval morebitne povezava med oslabljeno možgansko gama-oscilacijo in Alzheimerjevo boleznijo. Gama-oscilacije se raztezajo v frekvenčnem območju od 25 do 100 Hz, dolgo pa je veljala hipoteza, da je 40 Hz tistih, ki omogoča najbolj optimalno delovanje možganov.
Omenjeni znanstveniki so hoteli ugotoviti ali je to res. V ta namen so s pomočjo tako imenovane optogenetske tehnologije stimulirali posamezne nevrone v hipokampusu živali. Po le eni uri stimulacije na 40 Hz so ugotovili, da se je v možganih testnih živali drastično znižala raven toksičnih amiloidnih in tau-proteinov. V veliko presenečenje pa so ugotovili tudi, da so se podobni učinki pojavili tudi, če so miši izpostavili svetlobi, ki je utripala s to frekvenco, torej izključno zunanjemu učinku.
Za raziskavo so nadaljevali in vanjo poleg svetlobe vključili še zvok, seveda frekvence 40 Hz. Ugotovili so, da je ta še dodatno pripomogel k znižanju ravni omenjenih proteinov. In to le ne v prefrontalni skorji ampak tudi v hipokampusu in s tem še dodatno znižal raven omenjenih proteinov.
Je lahko zdravilo za to zahrbtno bolezen res tako preprosto? Ne vemo. Večina pozitivnih učinkov je pri miših po enem tednu brez terapije pričela izginjati, kar pomeni, da ne gre za neko trajno rešitev. Znanstveniki tudi ne vedo, zakaj je ravno 40 Hz tistih, ki so tako blagodejni in tudi tega ne ali obstaja še kakšna frekvenca, ki lahko doseže podobne ali morebiti celo boljše učinke. Najprej bo torej potrebno raziskati molekularni mehanizem, ki stoji za fenomenom. Naslednja težava je v tem, da je zadeva preizkušena izključno na laboratorijskih miših in še ne vemo kako in ali sploh deluje tudi pri ljudeh. Posebej pri raziskavah, povezanih z demenco in Alzheimerjevo boleznijo se je v preteklosti že večkrat zgodilo, da so živalski modeli veliko obetali, a jih ni bilo mogoče prenesti na ljudi.
A to znanstvenikov seveda ne bo ustavilo, posebej ne, ker terapija ne zahteva nobenih kemičnih substanc, ki bi lahko imele stranske učinke. V kratkem bodo zato začeli s kliničnimi testi pri bolnikih v zgodnji fazi Alzheimerjeve bolezni.
Raziskava je bila objavljena v poblikaciji Cell.
Vir: MIT
