V procesu iskanja odgovorov sta preizkusila tudi tako imenovani piezoelektrični pojav, pri katerem se v nekaterih organskih materialih, kot so recimo kosti, DNA in nekateri proteini, akumulira električni naboj. Ideja je, da bi na rakave celice »opremili« s piezoelektričnimi nanodelci, nato pa jih »stisnili« z ultrazvokom, s čemer bi se sprožila »električna stimulacija nizke jakosti«, ki bi bila ravno dovolj, da bi sprožila prekinitev ionskih kanalov in s tem uničila rakavo celico.
Ideja ni slaba, a od tu naprej dokaj zapletena. Izmisliti si je bilo treba namreč način, kako te nanodelca spraviti na izključno rakave celice. To jim je uspelo tako, da so nanodelce zavili v polimer, v katerem so protitelesa, ki se pripnejo na receptorje povezane z določenimi tipi rakavih celic. Eden takšnih tipov je recimo multiformni glioblastom, zelo nevaren tumor centralnega živčnega sistema, ki zraste iz glialnih celic v možganih. Membrane teh rakavih celic izločajo posebne vrste receptorje, ki se zelo razlikujejo od zdravih in jih je zato mogoče dokaj dobro zaznati, saj so kot nekakšni svetilniki. Marino in Almici sta bio-združljive nanodelce barijevega titanata opremila s protitelesi, ki se prilepijo na receptorje rakavih celic in jih s tem spremenijo v »vodene projektile«. Metodo sta znanstvenika testirala na laboratorijsko vzgojenih tumorjih, ki simulirajo omenjeni glioblastom. Ko so tumor, »opremljen« z nanodelci, izpostavili ultrazvoku, da so sprožili omenjeno električno stimulacijo in ga nato podvrgli še kemoterapiji so ugotovili, da je slednja neprimerno bolj učinkovita.
Gre vsekakor za dobro novico, predvsem za paciente, ki so odporni na kemoterapijo, pa tudi za tiste, ki jim ta pomaga, saj bodo lahko prejeli neprimerno manjše odmerke.
Vir: MIT Technology Review
