Z leti se je na svoje stanje navadila in se ga naučila nekako zaobiti, kolikor to pač gre. Namesto, da bi skušala prepoznati celoten obraz, se na primer osredotoča na podrobnost, kot so znamenja, brazgotine, tetovaže, oblika nosu, ušes, obrvi, skratka podrobnosti, ki neko osebo ločijo od drugih. Vizualne informacije pa niso vedno dovolj, zato se je Lena naučila osredotočati se tudi na glas. Ta ko na primer svojega sina, ko gre ponj v vrtec, prepozna po klicu: »Mami!«, dodatno pa ji pomaga tudi to, da si zapomni, kaj ima oblečeno in da ima oranžen nahrbtnik.
A vsi ti »triki« niso vedno dovolj. Težava je, ko naleti na kakšnega sošolca ali znanca iz mladosti, katerega obraznih značilnosti in glasu si ni zapomnila. In ker so ji prosopagnozijo diagnosticirali šele pred petimi leti, nekateri mislijo, da je arogantna, da jih noče prepoznati in so zato užaljeni. Ima pa stvar tudi dobro plat. Lena pozabi tudi obraze zoprnih ljudi.
Za prosopagnozijo zdravila ni, zato Leni ne preostane drugega, kot da še naprej pili tehnike prepoznavanja in pomnjenja obrazov.
Vir: Bright Side