Okolju neprijazne kriptovalute

O tem, da rudarjenje za Bitcoini in drugimi kriptovalutami ni ravno okolju prijazno početje, je jasno že kar nekaj časa. Matematični procesi, ki stojijo za njim, zahtevajo zelo veliko surove računalniške moči, ta pa seveda zahteva energijo. In energija, saj veste, ni ravno nekaj hudo čistega. Vsaj velika večina ne.

A govoriti o tem, da je nekaj okolju škodljivo, je eno, številke pa so nekaj povsem drugega. V reviji Nature sustainability so bili pravkar objavljeni rezultati študije, katere namen je bil postreči z dejanskimi številkami. In te so več kot osupljive - rudarjenje samo za Bitcoini v svetu zahteva več energije kot rudarjenje zlata, srebra in bakra skupaj, da o drugih kriptovalutah niti ne govorimo.

Kot smo zapisali – za to, da »izkopljemo« Bitcoine, potrebujemo čim bolj zmogljive računalnike, ki so sposobni čim hitreje izvesti zapletene matematične izračune. Bližnjic ni, zato je velika procesorska moč edina rešitev. Moč zahteva seveda tako napajanje kot hlajenje, za to pa je potrebna energija. In ker je rudarjenje za kriptovalutami, posebej za najbolj znanimi Bitcoini, zelo priljubljeno in masovno, je tudi energetsko zelo potratno. Avtorji omenjene študije so izračunali , da se v svetu za rudarjenje kriptovalut letno porabi približno toliko električne energije, kot je porabi celotna Danska. Porabo rudarjenja za kriptovalutami Bitcoin, Ethereum, Litecoin in Monero so nato primerjali še s klasični mi rudarjenjem in ugotovili, da je »rudarjenje za kriptovalutami v zadnjih 30 mesecih za tržno vrednost enega dolarja zahtevalo več energije kot je za enako vrednost porabi  celotna industrija rudarjenja zlata, srebra in bakra skupaj«. Razmerje je seveda odvisno od tržne vrednosti kriptovalut (seveda tudi omenjenih kovin, a te se ne spreminjajo tako drastično), a povprečje je bilo takšno. In če bo vrednost Bitcoina in druščine še naprej padala, bo še slabše.

Tretja pomembna številka je seveda količina CO₂, ki ga kriptovalutno rudarjenje spusti v zrak. Omenjen štiri kriptovalute naj bi bile v obdobju omenjenih tridesetih mesecev krive za okoli 15 milijonov ton CO₂, količina pa se spreminja od države do države. »Rudarske farme« v Kanadi zaradi večje uporabe obnovljivih virov v zrak spustijo najmanj CO2, največ pa Kitajske.

Vir: Nature, Earther