Celotna zgodba se je začela med raziskavo sladkovodne cianobakterije z imenom Synechococcus elongatus. Ta je znana po tem, da zavira raste nekaterih drugih bakterijskih sevov, ni se pa vedelo zakaj in kako. Ob preučevanju bakterije so znanstveniki omenjen univerze našli novo molekulo sladkorja, imenovano 7-deoxy-sedoheptulose (7dSh), za katero so ugotovili, da je sposobna zavirati presnovne procese. Molekulo jim je nato uspelo sintetizirati in začele so se resne raziskave.
Izkazalo se je, da je preprečevalna funkcija posledica sposobnosti 7dSh, da zavre encim, ki igra pomembno vlogo pri tako imenovanih šikimatinih poteh, poteh, ki so vitalnega pomena za rast mnogih rastlin, gliv in bakterij, ne pa pri živalih in ljudeh.
Logika nam pove, da bi blokiranje šikimatinih poti lahko bilo idealen način zaviranja rasti neželenih rastlin v poljedelstvu. In tudi je. In glifosat točno to tudi počne. A očitno ima tudi stranske učinke, ki imajo negativne posledice na ljudi in živali. Novoodkriti sladkor teh težav naj ne bi povzročal, saj gre za popolnoma naravno spojino, ki se hitro razgradi in ima zelo nizko stopnjo ekotoksičnosti.
Bomo torej kmalu dobili nov, na 7dSh temelječ in nenevaren herbicid? Zaenkrat kaže tako, vendar je potrebno izvesti neprimerno širšo in neodvisno študijo, ki bo potrdila (ali ovrgla) ugotovitve nemških znanstvenikov.
Raziskava je bila objavljena v reviji Nature Communications.
Vir: Univerza Tübingen, slika: Klaus Brilisauer