Zamegljeno? Nič hudega!

Znanstveniki univerze MIT so razvili tako imenovani model vizualne deprojekcije (visual deprojection model), gre pa za algoritem, temelječ na tako imenovani konvolucijski nevronski mreži, s katerim je mogoče iz slik izluščiti podrobnosti, ki so zaradi zamegljenosti, ki je bila posledica gibanja, očesu skrite.

Sliši se zapleteno, in v matematičnem smislu tudi je, v praksi pa je zadeva bila videti tako, da se je algoritem »učil« na način, da je primerjal dve različici slike – zamegljeno in ostro – in ugotavljal, kako lahko iz ostre slike nastane zamegljena. Z večanjem števila obdelanih parov takšnih fotografij, se je povečalo »znanje« o tem, kaj se lahko skriva v zamegljenih delih. Tako so v testu iz zamegljenega videa recimo pridobili 24 slik, ki prikazujejo gibajočega se človeka, pri čemer je vidna njegova velikost in položaj nog, česar iz videa ni mogoče razbrati.

Ob takšnih informacijah se nam seveda takoj porajajo slike o tem, kako kriminalisti v slogu nanizank tipa CSI s pritiskom na tipko iz neuporabne fotografije »izvlečejo« registrsko tablico ali kaj podobnega, a zadeva ni bila razvita s tem namenom. Znanstveniki so algoritem razvijali v medicinske namene, njihova ideja pa je poiskati način, ki bi omogočal na primer pretvorbo 2D rentgenskih slik v 3D, podobne tistim, ki jih omogoča računalniška tomografija (CT). Predvsem revnejše dežele si aparatur za CT ne morejo privoščiti, zato je metoda, pri kateri je mogoče »skrite« informacije pridobiti iz rentgenskih slik, še kako dobrodošla.

Vir: MIT