Dihanje in ocene filmov

Pred filmi pogosto vidimo, včasih pa tudi slišimo, da je nek film recimo neprimeren za mlajše otroke, da ni primeren za gledanje brez spremstva staršev ali skrbnikov in tako naprej. Toda ali so te ocene realne?

Kakšen »rejting« ima nek film se običajno določi tako, da si ga, preden gre v javno predvajanje, ogleda neka skupina ljudi, sodnikov, že hočete in določi, za koga je primeren in za koga ne. A ljudje smo, saj veste, nezanesljivi in tudi malo pristranski.

Zato so pri nemškem inštitutu Max Planck začeli iskati kakšno drugo, bolj zanesljivo metodo. Ena od idej je bila, da bi se testiral zrak v kinodvorani in ugotavljalo ali se vsebnost kemijskih spojin v njej spreminja v odvisnosti od vsebine filma. Izvedli so študijo, v kateri je sodelovalo več kot 13.000 prostovoljcev, ki so si ogledali 135 projekcij enajstih različnih filmov. Vse dvorane so imele v ventilacijski sistem vgrajene masne spektrometre, ki so merili koncentracijo 60 različnih kemijskih spojin.

In kaj so ugotovili? Raziskava je pokazala, da se je v filmih, ki so bili bolj »odrasli«, v zraku povečala količina izoprena. Izopren je spojina, ki se nahaja v mišičnem tkivu, v ozračje pa se sprošča med gibanjem skozi kožo in izdihan zrak. Toda saj v kinu se ne gibamo… To, da sedimo na stolu ne pomeni, da smo pri miru, saj se ves čas presedamo in svoj položaj prilagajamo tako, da nam je karseda udobno. A študija je pokazala, da udobje ni edini razlog za premikanje. To povzroča tudi vsebina filma, ki ga gledamo. Pri »otroku manj prijaznih scenah« so gledalci bili bolj nemirni, zato se mišice bolj aktivne in telo izloča več izoprena.

Ne bomo se spuščali v to, da imajo filmi, v katerih je veliko nasilja, praviloma bolj »tolerantno« oceno od filmov, kjer je več golote, je pa res, da je fizikalno testiranje verjetno res bolj objektivno od subjektivne ocene nekaj ljudi. Slednji bodo sicer še vedno potrebni, bo pa takšna »fizikalna metoda« lahko pomagala pri filmih, kjer se »sodniki« ne bodo mogli soglasno odločiti.

Vir: Inštitut za kemijo Max Planck