Julija 2002 se je, tako kot vsako leto, v Cannesu odvil znani filmski festival. Eden zadnjih filmov, ki so jih predvajali tistega leta, je bil francoski Irréversible (Nepovratno), ki ga je režiral Gaspar Noé, glavno bo vlogo pa je igrala Monica Bellucci. V osnovi je šlo za psihološki triler o ženski, žrtvi posilstva, ki se krvavo maščuje svojemu napadalcu, a film je bil mnogo več. Na gledalce je namreč dobesedno fizično vplival – več kot 250 jih je zaradi slabega počutja zapustilo kinodvorano, 20 se jih je onesvestilo, nekaj deset pa jih je poiskalo zdravniško pomoč. Zakaj?
Vsebina filma je na trenutke resda grafična, a nič bolj kot v celi vrsti drugih grozljivk. Skrivnost je bila v zvoku. Režiser je v filmu več kot je to običajno, uporabljal tako imenovane podbasovske ali sub-basovske zvoke, ki veljajo za zvok, ki ga »bolj čutimo kot slišimo«. Gre za zvok v frekvenčnem območju med 20 in 60 Hz, kar je načeloma v človekovem slišnem spektru (20 Hz do 20 kHz), a tako nizke frekvence odrasli običajno več ne slišimo. Jih pa čutimo. In to v obliki dokaj neprijetnih vibracij zato ni čudno, če takšne zvoke uporablja policija ob izgredih, saj povzročajo »slabost in druge gastorintestinalne motnje«, znanstveniki pa so ugotovili, da lahko tako nizke frekvence povzročajo tudi občutek tesnobe, depresijo in celo privide.
Uporaba podbasovskih frekvenc v grozljivkah ni nič novega, saj se na veliko uporabljajo za to, da nam je čim bolj neprijetno in za dvig stopnje razburjenja pred kakšnim grozljivim dogodkom. In kaj je tako posebnega na Irréversible? To, da zvok, v tem priemru 27 Hz, ni bil uporabljen le v določenih scenah ampak v skoraj celotnih prvih tridesetih minutah filma.
Več v spodnjem videu.
Vir: Cheddar/YouTube
