Od Spotifyja je mogoče kar dobro živeti…

Ljubitelji glasbe smo nad sodobnimi tehnologijami seveda navdušeni, saj nam omogočajo dostop do več ali manj katerega koli kosa katerekoli posnete glasbe. In to več ali manj v trenutku. A začetki »internetne glasbe« so bili precej kot posuti z rožicami.

Vse skupaj se je v bistvu začelo takrat, ko je nemški Fraunhoferjev inštitut razvil tako imenovani psihoakustični način stiskanja zvočnih podatkov MPEG-1 Audio Layer III oziroma kasneje MPEG-2 Audio Layer III, ki so ga zaradi poenostavitve poimenovali kar MP3, sčasoma pa smo ga zaradi »domačnosti« pričeli pisati kar za malo, torej mp3. Osnovni namen formata je bil zmanjšanje velikosti takratnih računalniških zvočnih datotek wav, ki so v CD-kakovosti takrat zasedale okoli 10 MB za minuto zvoka, kar je bilo za takratne razmere ogromno, predvsem pa neuporabno v takrat nastajajočem formatu DVD, multimedijskih spletnih straneh in še kje. In ker takratni standardi stiskanja datotek zvoka niso znali dovolj dobro stisniti, so se pri omenjenem Fraunhoferjevem inštitutu odločili k zadevi pristopiti malce drugače. Vzeli so datoteko wav, iz nje »izrezali« vse zvoke in frekvence, ki jih človeško uho ne sliši dobro (od tod psiohoakustika), preostanek podatkov pa stisnili. In dobili datoteko, ki se je dovolj dobro slišala, bila pa desetkrat manjša. To pa je pomenilo, da triminutna skladba ni bila velika več 30 MB ampak le še 3 MB.

A DVD in multimedijske spletne strani seveda niso ostali edini načini uporabe mp3. Kaj kmalu se je zgodilo tudi to, kar je bilo nekako pričakovati – po spletu so pričele krožiti priljubljene skladbe znanih avtorjev in zasedb in, kar je bilo seveda bolj pomembno, na voljo so bile brezplačno. Sicer je bila pot do njih dokaj dolgotrajna, saj je preko Napsterja in 56k-modema trajalo kar nekaj časa, da se je skladba prenesla na lokalni računalnik, a smo to z veseljem vzeli v račun. A se kaj hitro s tem niso strinjale glasbene založbe in začele napadati omenjeno storitev Napster in sčasoma dosegle, da je ugasnila. A duha je nemogoče spraviti nazaj v steklenico. Napsterja so zamenjale najrazličnejše alternative, ko je prišla tehnologija bittorrent pa je bilo tudi najbolj naivnim jasno, da bo klasičnemu modelu prodaje glasbe kmalu odklenkalo. Založbe so se sicer dolgo časa upirale, lobirale za spremembo zakonodaje in tudi tožb je padlo kar nekaj, a sčasoma so morale priznati poraz in se prilagoditi novim razmeram na trgu. In te so zdaj takšne, da je glasba na voljno v trenutku in na celi vrsti naprav, tudi mobilnih. In avtorji lahko, v nasprotju s tem, kar so na ves glas kričale založbe od konca devetdesetih, od spletne glasbe kar lepo živijo. Vzemimo na primer Spotify. Ta ima ta trenutek okoli 155 milijonov uporabnikov, ki vsak mesec za to, da lahko brez omejitev poslušajo glasbo, plačajo deset dolarjev. To je več kot milijarda in pol dolarjev mesečno. In del tega denarja gre seveda avtorjem… Koliko pa? V spodnji interaktivni tabeli so zbrani podatki o nekaterih najbolje prodajanih pesmih na Spotifyju. Najbolje gre ta trenutek pesmici »Shape of You«, ki je Edu Sheeranu za 2,7 milijarde pretokov prinesla dobrih 6,5 milijona dolarjev. Kar dobro za eno samo pesem...



Kaj pa avtorji nasploh? Ta trenutek najbolje zasluži hip-hoper Drake, ki je preko Spotifyja do zdaj zaslužil več kot 52,5 milijona dolarjev.



In to je le Spotify, ki seveda ni edini…

Vir: James Crugnale/Digg