Štiri strašne note

Na prvi pogled nič. Razen mogoče tega, da se v njih zgodi nekaj tragičnega. V Levjem kralju umre Mufasa, v Vojni zvezd Luku umreta stric in teta, v Čudovitem življenju pa se George Bailey dokoplje do spoznanja, da ni vredno živeti. Je to vse? Seveda ne. Skupno jim je tudi to, da se med tragičnimi dogodki pojavlja vedno ista štiritonska – melodija. Pa ne le v treh omenjenih filmih ampak v celi vrsti drugih, med drugim tudi v Gospodarju prstanov, Sam doma, Peklenska pomaranča, Bližnja srečanja tretje vrste, Harry Potter, Ironman, Igra prestolov in še kje.

In kaj je na teh tonih tako posebnega? To, da jih povezujemo s smrtjo. In to že kakšnih 800 let. So namreč del Dies irae (sodni dan), srednjeveške maše zadušnice, katere avtor je Tomaso de Calano, ki je umrl leta 1260.  Sodni dan je seveda dan, ko naj bi padla odločitev ali gremo v nebesa ali pekel. Zvočno frazo so kasneje uporabili znani skladatelji, kot so Mozart, Berlioz, Liszt, Verdi in še kdo, v dvajsetem stoletju pa se je s pojavom zvočnega filma »vrinila« tudi vanj.

Več v spodnjem videu.

Vir: Vox/YouTube