USB-zmešnjava

Včasih smo imeli na računalnikih serijske in paralelne vmesnike za priključevanje perifernih naprav, pa vmesnike PS/2 za tipkovnico in miško, obstajala pa je tudi kopica namenskih vmesnikov. Sredi devetdesetih je nekaj tehnološkim podjetjem (IBM, Compaq, Intel, Microsoft…) prekipelo, ustanovili so skupen konzorcij in januarja 1996 izdali USB 1.0, specifikacijo univerzalnega serijskega vmesnika, ki naj bi nadomestil vse naštete priključke, uporabnikom pa omogočil, da naprave med seboj povezujejo z le ene same vrste kablom.

Slišalo se je odlično, hitrost prenosa 12 Mb/s je za tiste čase prav tako bila več kot spodobna, a vse očitno ni bilo čisto do konca domišljeno. Najprej smo imeli priključke USB-A (na kablu tisti priključek, ki gre v računalnik) in USB-B (na kablu tisti bolj kvadratni, ki gre v napravo). A USB-B zaradi svoje velikosti ni bil najbolj praktičen za uporabo pri digitalnih fotoaparatih in kasneje telefonih. In ker se pri konzorciju USB na izzive niso dovolj hitro odzvali, so proizvajalci ponudili svoje rešitve, ki so se seveda med seboj razlikovale in spet smo imeli kup različnih kablov. Ti so na gostiteljski strani sicer imeli priključek USB-A, na odjemalski pa… vsak svojega… Zadeva je bila rešena šele maja 2000, ko je nastala specifikacija priključka Mini-B v okviru specifikacije USB 2.0. In se je zdelo, da je zadeva rešena. A ni bila. Težava je bila v tem, da smo imeli še vedno sistem gostitelj/odjemalec, ki sta imela različne priključke – na eni strani USB-A, na drugi pa B ali mini B. Kaj pa, če želimo recimo priključiti fotoaparat neposredno na tiskalnik? In nastal je USB On the Go, ki je bil nekakšen dodatek USB 2.0, vse skupaj pa se je razvilo v priključka mini-AB in mini-A. In spet se je zdelo, da vse v redu. Res? Če je to, da imamo štiri različne priključke (A, B, mini A in mini B) to, kar smo si želeli… A ni bila osnovna ideja zmanjšanje števila priključkov? Štirje niso ravno malo…

In prišel je microUSB. Točneje microUSB-B ali krajše micro-B, ki je bil enako širok kot mini B, a za polovico tanjši. Zakaj pa zdaj to? Zaradi telefonov in podobnih naprav, ki so postale tako tanke, da je tudi mini B predebel, poleg tega pa tudi njegovi kontakti niso najbolje prenašali pogostega priključevanja pa tudi iztaknili so se radi. In telefone zaradi polnjenja pogosto priključujemo… In smo dobili nov standard microUSB, z njim nov On the Go (OTG) in microUSB-AB ter nova dva priključka micro-A in micro-B. Torej števila 5 in 6.

In potem je leta 2008 prišel USB 3.0, z njim prenosi do 5 Gb/s, česar pa noben obstoječi priključek USB ni dohajal. In smo dobili USB 3.0 tip A, USB 3.0 tip B super speed in micro-B super speed. Torej 7, 8 in 9. A se jim je zmešalo?

Seveda se je industrija tega zavedala in spet so se spravili k prvotni idejo – en kabel in en priključek. In avgusta 2014 je nastal USB-C, torej številka 10. ki naj bi nadomestil vse priključke na vseh napravah, poleg tega pa bi bil narejen tako, da je vseeno, kaj je »zgoraj in kaj spodaj«.

In tu smo sedaj  - na točki, kjer naj bi bili že od vsega začetka, 24 let nazaj… Je to konec? Hmm…


Vir: Nostalgia Nerd/YouTube