Frekvenčna teorija zarote

Glasbene inštrumente je za to, da bodo v skupini slišati tako, kot je treba, seveda potrebno uglasiti. Za to imamo seveda določene nekatere standarde. Osnova je običajno ton A, ki se uglasi na frekvenco 440 Hz.

Vse skupaj se sliši seveda dokaj benigno, a ni tako. Nekateri namreč menijo, da ta frekvenca ni v redu in da bi moral ton A biti uglašen na frekvenco 432 Hz. Ta naj bi bila človeškemu telesu bolj naravna zaradi elektromagnetnega pojava, imenovanega Schumannova resonanca ali Shumannova frekvenca. Zadeva je dobila ime po nemškem znanstveniku Winfriedu Ottu Schumannu (1888–1974), ki je leta 1952 matematično določil frekvenco naravne Zemljine atmosferske aktivnosti. Ta je po njegovem odvisna od površine in medsebojne oddaljenosti Zemlje in spodnje plasti ionosfere, ki s svojimi dimenzijami in lastnostmi tvorita velik naravni kondenzator. Med Zemljo in ionosfero se pod vplivom ionizacije višjih plasti atmosfere poraja električna napetost, ki jo aktivno vzbuja okoli tisoč hkratnih razelektritev strel po vsem svetu, posledica vsega skupaj pa je naravni elektromagnetni val Schumannove resonance 7,83 Hz oziroma okoli 8 Hz.

No, če se to sliši znanstveno, je nadaljevan je malo manj. Schumannova frekvenca naj bi bila Zemljina atmosferska značilnost in že od pradavnih časov in »ustvarja za življenje ugodno biosfero«. Obenem pa je tudi »srčika alfa valovanja človekovih možganov v ustvarjalni in sproščeni budnosti«. Schumannova resonanca je v »tesni povezavi z našim počutjem in telesnim odzivanjem«,  zmanjšanje moči Schumannove resonance lahko »poveča število srčnih infarktov, povzroči miselni in čustveni nemir, tesnobo, depresijo, živčno napetost v odnosih, stresne okoliščine, zmanjša odzivnost ter poveča nagnjenje k nezgodam in kriminalu«. Da, kriva je vsega tega in še mnogo drugega...

In kaj ima to opraviti s 432 Hz? Ko frekvenco nekega zvoka podvojimo, dobimo njeno oktavo. Če bi tonu C določili frekvenco 8 Hz, bi C oktavo višje bil frekvence 16 Hz, naslednji 32 Hz in tako naprej. Na ta način bi dobili tako imenovano znanstveno uglasitev, ki je bila predlagana že v začetku 18. stoletja. Če bi ton C definirali kot večkratnik Shumannove frekvence oziroma resonance, bi ton A moral biti 432 Hz. 

In od kod torej 440 Hz? Vse skupaj nima prav nobene povezave s Schumannovo resonanco, alfa-valovanji, tretjimi očesi in podobnimi new-age domislicami. Razlogi so povsem drugje in imajo več opraviti s politiko, »ego-tripi« skladateljev in glasbenikov in fiziko. Pred letom 1859 je kar zadeva uglaševanje veljal precejšnji kaos. Skoraj vsaka država pa je imela za ton A svojo frekvenco, ki se je gibala od 400 (prve glasbene vilice v začetku 18. stoletja) pa vse do 455 Hz (londonski orkestri v 19. stoletju). Frekvenca se je z leti višala, saj so višje uglasitve zvenele bolj svetlo, to pa seveda ni bilo všeč pevcem, saj višji tono pomenijo večji napor zanje. Zato je bil 1859 v Parizu sprejet prvi mednarodni standard tona A, ki je znašal 435 Hz. To je bilo previsoko za Giuseppeja Verdija, ki je imel raje 432 Hz. A ne zato, ker bi imela ta frekvenca kakšne posebne naravne ali zdravilne učinke ampak zato, ker se je njemu dobro slišala, hkrati pa mu ni bili treba poslušati jamranja pevcev, kar je za opernega skladatelja več ali manj vse, kar potrebuje. A 435 Hz je bilo za Britance (to, da se s Francozi niso maral seveda ne igra nobene vloge) prenizko in ugotovili so, da se pri njih 439 Hz zaradi hladnejšega , rpedvsem pa bolj vlažnega podnebja, sliši enako kot francoskih 435 Hz. A ker je 439 praštevilo in je v tem primeru zato matematično zoprno, so dodali še en Hertz in vse skupaj zaokrožili na 440 Hz. Frekvenco so v začetku 20. stoletja nato »posvojili« ameriški proizvajalci glasbenih inštrumentov in ker so svoje izdelke izvažali po vsem svetu, se je 440 Hz »prijelo« tudi tam.

Je 432 res boljše od 440? Na spletu lahko najdete skoraj dobesedno na stotine primerjav med melodijami odigranimi v teh dveh uglasitvah. In kaj kažejo? Je glasba, ki je bolj »v harmoniji z naravo«, bolj prijetna za naša ušesa kot »umetna tvorba« 440 Hz? Ne. Ljudje, razen če nimamo absolutnega posluha, ne moremo zaznati točnost nekega tona, lahko zaznamo le točnost razmerij med toni. Če navadnemu smrtniku nekdo predvaja recimo ton D, ta ne bo vedel, da gre ravno za D, če pa se mu zaigra D in nato recimo G in je eden neuglašen, pa bo veliko ljudi slišalo, da nekaj ni v redu. Razen tega pa - Hertz je enota, ki pomeni udarec, nihaj ali kaj podobnega na sekundo. Sekunda pa je povsem arbitrarna enota, ki smo si jo izmislili in ni nič kar lepa za računanje. Je 1/60 minute, ta je 1/60 ure, ura je 1/24 dneva... 

Več si lahko ogledate v spodnjih dveh zanimivih videoposnetkih.



Vir: Adam Neely/YouTube, Paul Davids/YouTube