Gobica, pokaži nam pot

Johann Bruhn iz univerze v ameriškem Missouriju je specialist za gozdove, ukvarja pa se predvsem z njihovim zdravjem. Pred nekako 35 leti je zasadil nekaj rdečih borovcev in opazil, da so ti začeli dokaj hitro odmirati. Zadevo je raziskal in našel krivca – parazitsko gobo, ki jo pri nas imenujemo rumenovenčna mraznica, njeno latinsko ime pa je Armillaria gallica.

A to ga ni zadovoljilo. Zanimalo ga je, koliko je teh gob v tem gozdu. Naslednje desetletje je zbiral vzorce gobe in analiziral njen genom. Med vzorci je bil tudi eden, ki ga je poimenoval C1, za katerega je leta 1992 ugotovil, da je težak celih 11 ton in da se razprostira na več kot 75 hektarjih gozda. Ko je analiziral stopnjo oziroma hitrost rasti gobe je ugotovil, da mora biti stara vsaj 1500 let. A se je zmotil, saj so nadaljnje raziskave pokazale, da je goba stara vsaj 2500 let in da gre za enega največjih in najstarejših živih organizmov na svetu. Pri tem seveda ne gre za eno samo gobo, ki je tako velika, ampak za mikroskopske delce v substratu, ki pa so del enega in istega organizma.

In kakšno zvezo ima takšna goba z rakom? Podrobnejša raziskava gobe je pokazala, da ima ta izredno nizko stopnjo mutacij. To pa je drastično nasprotje raku, ki je v svoji osnovi genetsko izredno nestabilen pojav. Če bomo torej razumeli, zakaj takšna rumenovenčna mraznica ni mutirala že 2500 let, bomo lažje razumeli mehanizme, zaradi katerih se mutacije sprožijo.

Gobica, pokaži nam torej pot…

Vir: Proceedings of the Royal Society, foto:Johann Bruhn