Končno varno igranje?

O navidezni resničnosti se je kakšni dve leti nazaj govorilo kot o nečem, kar je že tu in da je vprašanje nekaj mescev, da postane »mainstream« igralni pripomoček. A potem so te napovedi srečale realnost in izkazalo se je, da ne držijo. Težav je kar nekaj.

Natakniti si očala in se preko njih preseliti v navidezni svet je sicer v redu, ko pa smo enkrat tam, pa marsikomu ni več tako hudo zabavno. Težava je v tem, da smo postavljeni v nek »prostor«, ki se razlikuje od našega fizičnega in zato se kaj hitro zgodi, da izgubimo orientacijo. Na kakšnem stolu ali fotelju še nekako gre, stoje pa to pomeni, da se bomo slejkoprej kam zaleteli ali pa končali na tleh. Da o tem, da se slika ne giblje tako kot telo in nam je zaradi tega lahko slabo, niti ne govorimo. Iz teh (in še kakšnih) razlogov je navdušenje nad navidezno resnično precej uplahnilo, kar sta pokazala tako letošnji CES v Las Vegasu kot tudi kot MWC v Barceloni. Saj ne, da rešitev ni bilo, jih pa je bilo precej manj.

Seveda pa zmanjšanje navdušenja ne pomeni, da je treba vreči puško v koruzo. Prav nasprotno – treba je sesti in najti rešitve za nakopičene težave. Če se bodo našle, se bo pojavilo spet tudi navdušenje.

Ena takšnih rešitev, ki sicer še ni odgovorila na vse izzive, je pa zelo daleč, je tale Infinadeck, ki je zelo podoben temu, kar je prikazano v filmu novem Spielbergovem filmu Igralec številka 1 (Ready Player One). Gre za neke vrste sobno tekaško stezo, predelano tako, da se uporabnik lahko giblje v vse smeri in ne le naprej, ščiti pa ga tudi posebna ograja, ki je vidna tudi znotraj igre. Poleg tega uporabnik vidi tudi »svoje« telo, kar je še eden od pripomočkov za lažjo prostrosko orientacijo. Narekovaje smo postavili zato, ker ne gre za dejansko telo ampak navidezno, ki pa se giblje enako kot uporabnikovo, tako da ta težje izgubi občutek za prostor. »Zavedanje« telesa so dosegli s petimi senzorji – dva na stopalih, eden okoli pasu in dva v rokah – iz katerih naprava nato izračuna položaj in ga predstavi na sliki v očalih. Ročna senzorja sta skrita v krmilnikih, ki jih uporabnik uporablja za nadzorovanje dogajanja v navideznem svetu. Uporabnik se znotraj priprave lahko giblje v vse smeri, v realnem svetu pa je omejen na Infinadeck kar pomeni, da se ne bo zaletaval v predmete v sobi, ograja, ki je ves časi vidna, pa bo preprečila padce in dezorientacijo.

Več v spodnjem videu.


Vir: SmarterEveryDay