Do odkritja je prišel biofizik Joe Kirschvink z omenjene univerze. Izvedel je eksperiment, v katerem je sodelovalo 34 prostovoljcev. Vsakega od njih je zaprl v kovinsko (Faradayevo) kletko in jih s tem izoliral od vseh elektronskih signalov, vključno z radijskimi. V kletki je nato ustvarjal magnetno polje, po jakosti podobno tistemu zemeljskemu, preko naprave EEG, pritrjene na glavo testnih oseb pa opazoval morebitne spremembe v možganih. In kaj se je zgodilo? Pri štirih prostovoljcih se je pri gibanju polja v smeri urinega kazalca pokazala sprememba tako imenovane alfa-frekvence, ki se je znižala - kot takrat, ko smo budni, a počivamo.
»Magnetorecepcija je pri nekaterih živalih povsem normalna stvar, podobna vidu, sluhu, vonju in ostalim sposobnostim zaznave. V telesih živih bitij se nahajajo celice, ki so sposobne zaznati fotone, zvočne valove in podobno in jih poslati v možgane. Podobno kot kamera ali mikrofon, ki podatke pošiljata v računalnik. Seveda pa mora v računalniku biti ustrezna programska oprema, ki omogoča delo s temi podatki. Človeška nevrofiziologija se je, prav tako kot živalska, razvila z »magnetometrom«, najverjetneje na osnovi magnetita, ki je sposoben zaznati magnetno polje in tudi možgani so ga sposobni sprocesirati, a ker za to ni evolucijske potrebe pri tem nismo tako uspešni kot nekatere druge vrste,« je za Gizmodo povedal Kirschvink. Prav magnetit je tisto, kar je pri vsem skupaj najbolj zanimivo. V osnovi gre za kamnino, ki pa nastaja tudi biološko – v kljunih ptic, gobcih rib in tudi v človeških možganih.
In kaj to sedaj pomeni? Pravzaprav ne kaj dosti uporabnega, dokazuje pa, da je razlika med človekom in živalmi še manjša, kot bi si mislili.
Vir: eNeuro
