In stolp je obstal… in to še naslednjih 600 let. Ves čas se je sicer počasi nagibal, a je ostal pokončen. In to kljub prešibkim temeljem, premehki zemlji in vsaj štirim močnejšim in mnogim šibkejšim potresom. V prejšnjem stoletju so stolp sicer večkrat poskušali sanirati, a brezuspešno, tako da je bil konec osemdesetih nagnjen že za 5,5 stopinje glede na navpičnico. V devetdesetih letih so se zato lotili temeljite sanacije - stolp so malenkost zravnali, tako da njegov nagib sedaj znaša 3,99 stopinje, hkrati pa so učvrstili zemljino na mehkejši strani in s tem preprečili nadaljnje nagibanje. In zakaj ga niso popolnoma poravnali? Če bi, bi stolp in s tem tudi Pisa, izgubila svojo prepoznavnost. Kar je seveda res. Koga pa bi zanimal stolp, ki je bil »nekoč poševen«? In tako je ostal nagnjen.
A s tem skrivnost trdoživosti še vedno ni bila razvozlana. Da bi končno ugotovili, kako to, da stolp še vedno stoji, se je 16 inženirjev z univerz v Bristolu in Rimu spravilo zadevo temeljito raziskati. Podrobneje so analizirali seizmološke, geotehnične, in strukturne značilnosti stolpa in ugotovili, da je stolp res nekaj posebnega. V osnovi gre za dokaj posrečeno »interakcijo« podlage na kateri stolp stoji in stolpa kot takega. Mehka podlaga je sicer res povzročila, da se je stolp nagnil, a ker je ta strukturno seveda tog, se ob potresih ne giblje skupaj z mehko podlago. »Pravzaprav je ironično, da je prav mehka podlaga, ki je kriva za to, da se je stolp skoraj podrl, hkrati omogočila, da je kljuboval seizmološkim dogodkom,« je rezultate komentiral George Mylonakis, eden sodelujočih inženirjev.
Vir: Univerza v Bristolu
