Razlog za to naj bi bil, tako vsaj kažejo izsledki raziskave, ki so jo izvedli na univerzi v Cambridgeu v tem, da imajo pripadniki tega plemena v povprečju za polovico večje vranice od svojih »zemeljskih« sosedov. Vranica igra pomembno vlogo pri pojavu, ki mu pravimo »odziv potapljajočega človeka« oziroma »potapljaški refleks«. Ta je opazen že pri dojenčkih ki, če jih potopimo pod vodo, refleksno zaprejo usta in zadržijo dah. A to ni edini refleksni pojav. Poleg teh se zmanjša srčni utrip, kri se preusmeri v vitalne organe, vranica pa se stisne in v obtok spusti s kisikom bogato kri. Pri povprečnem človeku vranica poveča vsebnost kisika v krvi za do 9 odstotkov, pri plemenu Bajau pa je ta odstotek zaradi večje vranice precej večji, posledica pa je, da so, seveda poleg »natreniranosti«, ti ljudje lahko pod vodo izredno dolgo.
Znanstveniki so na idejo, da bi pri zadrževanju zraka lahko imela pomembno vlogo vranica, prišli ob opazovanju kitov vrste Weddell, ki se lahko potapljajo do velikih globin, ena od njihovih značilnosti pa je, da imajo napram drugim vrstam bistveno večjo vranico. Je pri ljudeh lahko podobno? Idejo so testirali tako, da so se odpravili v Indonezijo ter z ultrazvočnimi preiskavami in genetskimi vzorci primerjali ljudstvo Bajau in njihove najbližje kopenske sosede, ljudstvo Saluan. Primerjava je pokazala, da imajo pripadniki morskih nomadov precej večje vranice, poleg tega pa so pri njih našli tudi gen PDE10A, ki nastaja v ščitnici, po mnenju znanstvenikov pa je odgovoren za povečanje vranice. S stoletji življenja na morju je sprememba delovanja ščitnice postala trajna in tako tudi sposobnost ostajanja pod vodo izredno dolgo. Potapljači ljudstva Bajau se lahko samo s pomočjo nekaj uteži, ki jim pomagajo, da hitreje tonejo in doma iz lesa izdelanimi očali, spustijo do 70 metrov globoko, tam ostanejo tudi do 13 minut, nato se dvignejo na površje, malce zadihajo in ponovijo vajo. Tako preživijo pod vodo tudi do 60 odstotkov svojega »delovnega dne«. Impresivno.
Vir: Science Daily
