In kakšna ideja sloni za Loonom? Ta, da se v zrak spustijo baloni, opremljeni z antenami, ki omogočajo prenos podatkov med baloni samimi in baloni ter baznimi postajami na tleh, ki nato uporabnikom preko omrežja LTE nudijo dostop do interneta. Baloni lebdijo na višini 20 kilometrov, vsak pa lahko pokrije področje premera 80 kilometrov in nudi dostop do interneta 1000 uporabnikom.
Ideja je seveda zanimiva in Google, pardon, Loon, jo razvija naprej in v torek, 11. septembra so dosegli nov mejnik – podatke jim je prvič uspelo prenesti 1000 kilometrov daleč. Seveda to ni šlo z enim sam im balonom ampak s so jih uporabili sedem, pri čemer je bila največja razdalja med dvema balonoma 600 kilometrov, kar je tudi rekord. In zakaj je zadeva tako zapletena? Gre seveda za natančnost anten, s katerimi so opremljeni baloni. Te morajo na veliko razdaljo najprej sprejeti podatke, nato pa jih, poleg tega, da jih »servirajo« uporabnikom na tleh, poslati naprej tudi drugim balonom. Vsak balon torej ni le posrednik med uporabnikom in internetom ampak je hkrati tudi »relejna postaja«, ki podatke sprejme od enega balona in jih posreduje naprej drugemu. In to »pogovarjanje« med baloni je najbolj kritična točka, ki jo je tehnični vodja projekta Salvatore Candido kot zadevi žogico v koš za odpadke z razdalje 100 metrov.
In kje je zadeva uporabna? Predvsem v odročnih krajih, kjer ni internetne infrastrukture, kjer so topografske značilnosti terena takšne, da je postavitev žične infrastrukture težavna ali draga in pa seveda v primeru naravnih nesreč, kot je bil lansko leto orkan Maria, ki je Portoriko skoraj dobesedno odrezal od sveta in kjer je Google prvič uspešno prikazal delovanje rešitve v realni situaciji. Projekt Loon je sicer še vedno v testni fazi, prvo komercialno uporabo pa naj bi zagnali prihodnje leto julija v Keniji, kjer je Loon že sklenil pogodbo s tamkajšnjim telekomom.
Vir: ZDnet
