Tega se seveda zavedajo tudi v Estoniji, kjer v zadnjih desetih letih, tako kot marsikje drugje, s tradicionalnimi načini kaznovanja (denarne kazni, »točke«) niso uspeli doseči občutnejšega zmanjšanja števila prometnih nesreč s telesnimi poškodbami. Zato so se odločili ubrati drugačno pot. K sodelovanju so povabili strokovnjake s področja prometa, socialne antropologije, družbenega vedenja in še česa in analizirali, zakaj vozniki sploh prehitro vozijo. Ugotovili so, da v večini primerov ne gre za objestnost, alkohol, hvalisanje ali raztresenost ampak preprosta želja kar najhitreje priti od točke A do točke B. Voznikom je torej najpomembnejši čas. Je tega mogoče uporabiti kot »kazen«?
Odločili so se za eksperiment. Na avtocestnem odseku avtoceste med mestoma Rabela in Talin, kjer je najvišja dovoljena hitrost 90 km/h, so prometni policisti prehitre voznike preusmerjali na posebne »time-out postaje«, kjer so jim ponudili dve možnosti – plačilo denarne kazni ali pa prisilno čakanje, ki je trajalo od 45 do 60 minut, odvisno od tega, za koliko je voznik prekoračili omejitev hitrosti. V času trajanja eksperimenta so ulovili 400 prehitrih voznikov, od katerih se je 57 % odločilo čakati. Hitrost teh voznikov je bila spremljana tudi po tem, ko so zapustili »čakalnico«, da bi ugotovili ali skušajo vozniki izgubljeni čas nadomestiti. Meritve hitrosti po treh in devetih kilometrih so pokazale, da ni tako, saj se je velika večina držala omejitev.
Ideja se zdi genialno preprosta, a seveda ni brez izzivov. Analiza je pokazala, da bi tak način, polege ustrezne spremembe prometne zakonodaje, zahteval bistveno večje število policistov, česar pa si Estonije, podobno kot mnoge druge države, ne more privoščiti. Rešitev je torej potrebno iskati v avtomatizaciji, ki pa prav tako ni brez izzivov - recimo kako zagotoviti, da bo nekdo dejansko čakal tako dolgo, kot mora. A projekt je še na začetku in izzivi so tu, da se rešujejo…
Vir: OPSI, slika je simbolična
