Po oceni združenja evropskih avtomobilskih proizvajalcev (ACEA) je ciljni obseg EU celo prenizek; organizacija predlaga razširitev na 8,8 milijona polnilnih mest do leta 2030, kar bi terjalo letno dodajanje približno 1,5 milijona enot. Poleg kvantitativnih primanjkljajev analiza izpostavlja prostorsko neenakomernost in pomanjkanje visoko zmogljivih (≥150 kW) polnilnih postaj. Medtem ko urbana območja kažejo relativno dobro pokritost, se v podeželskih regijah, na sekundarnih prometnicah ter mednarodnih koridorjih pojavljajo izrazite vrzeli. V severni Skandinaviji, osrednji Nemčiji, notranjosti Francije in Španije so registrirani odseki daljši od 40 km brez dostopne polnilne točke. Takšne razdalje presegajo prag uporabniškega udobja, saj večina električnih vozil že pri preostali avtonomiji okoli 50 km sproži opozorila.
Evropska uredba o infrastrukturi za alternativna goriva predvideva do leta 2025 postavitev polnilnic z močjo nad 150 kW na vsakih 60 km glavnega prometnega omrežja, vendar trenutna prostorska pokritost teh standardov ne dosega. Raziskovalci predlagajo ciljno optimizacijo omrežja, usmerjeno v zmanjševanje »40-kilometrskih območij brez pokritosti« in vzpostavitev visoko zmogljivih polnilnih vozlišč tudi ob sekundarnih prometnicah. Takšna infrastruktura bi povečala zaupanje uporabnikov in zmanjšala t. i. anksioznost glede dosega.
Med državami članicami obstajajo izrazite razlike v nacionalnih ciljih. Nemčija načrtuje milijon polnilnic do leta 2030, Francija le 400.000, medtem ko druge države svoje načrte usklajujejo predvsem z zahtevami po zmogljivosti in koridorskih povezavah. Zasebni sektor, zlasti trgovske verige, postaja pomemben dopolnilni akter. Parkirišča supermarketov in maloprodajnih centrov so zaradi primerne infrastrukture in časovnih vzorcev uporabnikov optimalna lokacija za polnilne postaje. Skupina Schwarz (Lidl, Kaufland) že upravlja več tisoč polnilnic po Evropi; samo Lidl ima 8855 enot, kar presega skupne zmogljivosti nekaterih držav (npr. Irska 4842, Slovenija 3336).
Za pospešitev napredka so ključni ukrepi pospešeni postopki izdaje dovoljenj, krepitev elektroenergetskih povezav ter vzpostavitev zanesljivih hitro-polnilnih središč. Potrebna je tudi standardizacija cenovne politike in zagotavljanje stalne operativnosti, da se prepreči razdrobljenost trga, ki uporabnike sili v uporabo več aplikacij in tarif. Najbolj učinkoviti trgi v EU se odlikujejo po kombinaciji večjih ponudnikov (npr. TotalEnergies, Vattenfall, Enel) in konkurenčnih manjših operaterjev, ki omogočajo resnično gostovanje in transparentne cene. Povzetek potrjuje, da trenutna dinamika razvoja polnilne infrastrukture v EU ni zadostna za dosego cilja do leta 2030 ter zahteva bistveno povečanje investicij in operativne usklajenosti med javnim in zasebnim sektorjem.
Vir: Motointegrator
