Vlada je konec decembra obravnavala predlog sprememb uredbe o samooskrbi z električno energijo iz obnovljivih virov energije, ki se nanašajo na sončne elektrarne na strehah večstanovanjskih stavb in skupnostne sončne elektrarne. Na ministrstvu za infrastrukturo, ki je pristojno za to področje, so se za spremembe odločili, ker analize kažejo, »da so se z uredbo o samooskrbi implementirale napredne rešitve za spodbujanje samooskrbe predvsem na področju individualne samooskrbe. Vendar so se v praksi, v času od sprejema uredbe o samooskrbi pokazale določene pomanjkljivosti, predvsem pri uvajanju skupnostne samooskrbe, to je skupinske samooskrbe in skupnosti OVE.«
V predlogu, ki ga je vlada obravnavala, so najpomembnejše naslednje spremembe in dopolnitve:
- Ukinja se zahteva, da so odjemalci, ki imajo interes vstopiti v skupnostno samooskrbo (SkSa) znani že pred namestitvijo naprave za samooskrbo, kar pomeni, da lahko po priključitvi naprave za samooskrbo člani SkSa prosto vstopajo in izstopajo v SkSa,
- Ukinja se zahteva, da mora biti vsa proizvedena električna energija ves čas trajanja SkSa razdeljena med vse člane SkSa,
- Predlog omogoča obstoj proizvedene električne energije v napravi za samooskrbo, ki ne pripada nobenemu članu SkSa, dokler deleži niso razdeljeni med člane SkSa.
Pomembna sprememba je tudi najvišja dovoljena priključna moč skupnostne sončne elektrarne. Do zdaj je veljalo, da ta ne sme presegati 0,8-kratnika vsote priključnih moči odjema priključenih merilnih mest, po novem pa te omejitve naj ne bi bilo. Priključna moč skupnostne sončne elektrarne bo odvisna le od tehničnih zmogljivosti omrežja in stavbe, na kateri bo naprava stala. Lastnik naprave pa bo lahko tudi po postavitvi odjemalce spodbujal k povezovanju v SkSa. »Odjemalci se bodo lažje odločili za vstop v SkSa, saj bodo napravo videli delujočo, hkrati pa bodo razbremenjeni administrativnih ovir postopka priključevanja.«
S sprostitvijo omejitve, da morajo biti člani skupnostne samooskrbe znani že vnaprej, se bodo nameščale večje naprave za skupnostno samooskrbo, ki pa na začetku svojega obratovanja še ne bodo imele v celoti razdeljene deleže električne energije.
Nerazdeljeni količinski delež (v kW) pripada lastniku naprave, pri čemer velja, da je lastnik dolžan nerazdeljeni količinski delež prodati izbranemu dobavitelju na podlagi sklenjene pogodbe o odkupu električne energije. V tem primeru se šteje, da ima lastnik naprave status proizvajalca in bo nerazdeljeni del proizvedene električne energije brez podpore prodajal na trgu.
Fotovoltaika in e-mobilnost
Ker fosilna goriva zelo onesnažujejo okolje, poleg tega pa gredo počasi h koncu, smo zadnja leta priča vse večjemu povpraševanju po električnih vozilih. Ta imajo že povsem spodobne dosege, težava pa je polnjenje. To sicer lahko poteka na polnilnih postajah, električnih »črpalkah«, če hočete, a se glavnina polnjenja odvija doma. Ko pridemo domov, avtomobil priključimo v vtičnico, in baterije se do naslednje uporabe (na)polnijo. Polnjenje doma pa seveda pomeni višji račun za elektriko. In če k temu dodamo še toplotne črpalke, klimatske in podobne naprave, ki so bile še pred desetletjem ali dvema v naših domovih bolj ali manj redkost, je jasno, da račun za elektriko ne bo ravno nizek. Ga je mogoče kako znižati? Je. Eden od pomočnikov je recimo na našem nebu.
Naše Sonce na Zemljo v eni sami uri pošlje več energije, kot je človeštvo porabi v celem letu. Energijo imamo torej kar »v zraku«, le zajeti jo moramo in jo potem pretvoriti v toplotno ali električno. Kar zadeva pretvorbo v toplotno, smo že kar daleč, saj se solarni sistemi ogrevanja uporabljajo že desetletja. Kaj pa pretvorba v električno? Tudi tu je napredek zadnja leta izreden, in ker se s s povečanjem ponudbe in tehnološkim napredkom pri razvoju in v proizvodnji panelov cene seveda nižajo, sončne elektrarne rastejo kot gobe po dežju. Tudi pri nas. Še posebej zdaj, ko veliko govorimo o električnih avtomobilih in električni mobilnosti nasploh.
Seveda se najprej pojavlja vprašanje, zakaj se nismo zadeve lotili že prej. Pravzaprav smo se je, le da je tehnološki napredek zahteval svoj čas. Pretvarjanje svetlobne v električno energijo namreč ni ravno preprosta stvar. Zelo poenostavljeno postopek teče nekako tako: električni tok ni nič drugega kot pretok elektronov med dvema točkama. Zadeva malce spominja na pretok vode iz višje ležeče posode v nižje ležečo, a s to razliko, da je potrebno elektronom za ta pretok nekoliko pomagati. Za razliko od vode ti namreč (skoraj) nimajo mase (9,1093837015×10-31 kg je tako malo, da lahko rečemo, da mase ni), če ni mase, pa ni sile teže, ki bi elektrone premaknila z mesta. Zato potrebujejo malce »spodbude«. Zadeva zelo poenostavljeno teče nekako takole: sončne oziroma fotovoltaične celice v grobem sestavljata dve plasti silicija, tip P in tip N, ki sta postavljeni ena nad drugo. Izdelani sta tako, da ima tip N višek elektronov, tipu P pa jih primanjkuje. Električni tok steče takrat, ko se elektroni s področja, kjer jih je več, pričnejo premikati proti področju, kjer jih je manj. A ker elektroni nimajo mase, ki bi jih »vlekla«, je za to potrebno pripeljati zunanjo energijo. In tu pride na vrsto sonce oziroma fotoni, ki so najmanjši energijski delci svetlobe. Ko sončna svetloba zadene sončno celico, elektroni dobijo ustrezno energijo in se začnejo premikati iz silicija tipa P v smeri tipa N, premikanje elektronov pa seveda ni nič drugega kot – električni tok.
Sliši se lepo in prav, a princip ima nekaj ranljivih točk, s katerimi se je moral spopasti in se še spopada. Ker logika govori, da več kot je sončne svetlobe, več električne energije se bo proizvedlo, je za uporabnost fotovoltaike izredno pomembna njena učinkovitost oziroma izkoristek. Sončne svetlobe (vsaj neposredne) ponoči namreč ni, v oblačnem vremenu pa zelo malo, zato je zelo pomembno, kolikšen del sončne energije so fotovoltaične celice sposobne pretvoriti v električno. Pri sodobnih panelih se izkoristek giblje nekje med 15 in 22 %, kar se na prvi pogled zdi zelo malo, a v praksi je že dovolj, da je tehnologija lahko zanimiva tudi za uporabo v domačih okoljih.
Kaj pa denar?
Se torej splača investirati v fotovoltaične sisteme za domačo uporabo? Koliko stane tak sistem? Bomo kaj privarčevali? Koliko? V kolikšnem času se bo investicija povrnila? Smo upravičeni do kakšne pomoči s strani države? ... Vprašanj je veliko.
Najprej gradnja. Je ta zapletena? Pravzaprav ne. Veliko ponudnikov samooskrbnih sončnih elektrarn ponuja rešitve na ključ, kjer vam vse, od svetovanja in načrtovanja, pridobivanja potrebnih soglasij, pa vse do gradnje, strokovnega prevzema in celo vloge za ekološke subvencije, naredijo kar oni. Tak postopek je najbolj eleganten in tudi najbolj priporočljiv, saj vas stane najmanj dela in živcev, hkrati pa nudi največ garancijo, da bo celotna stvar delovala tako, kot mora.
Naslednje vprašanje je seveda, koliko je s takšnim sistemom mogoče privarčevati in kdaj se investicija povrne. Točne številke so seveda odvisne od primera do primera, v povprečju pa se investicija v fotovoltaiko povrne nekje v osmih letih, kar je pravzaprav dokaj hitro. Kaj pa to pomeni v denarju? Univerzalnih številk seveda ni mogoče podati, so pa dovolj nazorni praktični primeri. Eden takšnih je recimo družina Horvat iz Murske Sobote, ki se je odločila zamenjati ogrevanje na kurilno olje s toplotno črpalko, ki jo napaja (tudi) sončna elektrarna, postavljena na streho hiše. Skupni strošek ogrevanja in elektrike je pred menjavo znašal okoli 3000 € letno, po menjavi pa le okoli 220 € letno, družina pa je izračunala, da se jim bo investicija povrnila v osmih letih. In ker je življenjska doba takšne elektrarne vsaj 30 let, izračuni kažejo, da bo družina v tem času privarčevala okoli 30.000 €. Po pridobljenih različnih ponudbah so se odločili za tisto, ki jo je nudilo podjetje Energija plus, ki je projekt tudi izvedlo. Če vas zanima več, lahko zahtevate informativno ponudbo.
Na začetku smo zapisali, da se glavnina polnjenja električnih vozil odvija doma. To pa pomeni, da morajo lastniki električnih vozil imeti ustrezne polnilne postaje. Sliši se preprosto, a je zadeva dokaj kompleksna. Vsa polnjenja namreč niso enaka. Izzivov je kar nekaj. Prvi je seveda obremenitev električne napeljave. Polnjenja baterij električnega avtomobila ne gre enačiti s polnjenjem telefonov, tablic in podobnih naprav. Avtomobili imajo bistveno bolj zmogljive baterije in te zahtevajo precej višjo polnilno moč. In to moč je potrebno zagotoviti na način, da bo polnjenje potekalo kar najhitreje in najbolj učinkovito, hkrati pa ne bo povzročalo težav pri uporabi drugih domačih naprav. V ta namen je razvitih kar nekaj dinamičnih polnilnikov, ki iz omrežja »potegnejo« kar največ energije, pri tem pa »pazijo«, da je ostane dovolj tudi za druge uporabnike. In kaj to pomeni v praksi? Z navadno vtičnico boste za polnjenje avtomobila v povprečju potrebovali 12 ur, z 11 kW polnilno postajo prej omenjene Energije plus pa le 3 ure.
Lahko sončna elektrarna zadovolji vse potrebe po elektriki?
Odgovora na to vprašanje seveda ni mogoče podati v »binarni« obliki z da ali ne, saj je vse skupaj odvisno tako od količine pridelane energije kot od porabe, vsekakor pa lahko solarna elektrarna krepko zniža znesek na položnicah, v nekaterih primerih pa je lahko proizvodnja tudi večja od porabe in prejmete dobropis. Recimo poleti, ko greste na dopust in je poraba minimalna, zunaj pa lepi dnevi z dosti sonca … Zamislite si, da ležite v senci s hladno pijačo in na telefonu preko interneta gledate, kako več sto ali tisoč kilometrov stran vaša sončna elektrarna proizvaja elektriko in plačuje vaš dopust …
Vir: Energy Sage, Best Charged, Energija plus
