Naslednji dan so testne osebe poslali na navidezni sprehod s pomočjo interaktivnega filma, hkrati pa merili njihovo možgansko aktivnost s pomočjo naprave, ki meri pretok s kisikom bogate krvi v možganih, kar znanstveniki menijo, da označuje povečano možgansko aktivnost. Najprej so testne osebe morale same pogruntati, kako priti do neke destinacije, do tja pa so se sprehajale tako, da so na vsakem križišču pritisnile gumb, ki jih je obrnil v želeno smer. »Test je spominjal na situacijo, ko ste sovoznik v avtomobilu, voznik pa vas na vsakem križišču sprašuje, kam naj zavije. Vse skupaj ni bilo ravno sproščujoče,« je zadevo komentiral eden od udeležencev raziskave. Drugo polovico svojega interaktivnega sprehoda so imeli udeleženci bolj preprosto nalogo, saj so le sledili temu, kar jim je povedala navigacijska naprava.
Rezultati so bili zelo nazorni. Ko so udeleženci morali aktivno razmišljati o tem, kam zaviti, se je to razmišljanje odražalo na povečani aktivnosti v njihovem hipokampusu, torej delu možganov, ki je povezan s spominom in prostorsko orientacijo. Zadeva je šla celo tako daleč, da se je iz možganske aktivnosti točno videlo, kdaj na svoji poti so udeleženci naleteli na večjo gostoto cest in s tem več možnosti poti do cilja, saj se je v tem primeru aktivnost še bolj povečala. Skratka – bolj kompleksna je bila pot do cilja, več je bilo aktivnosti v hipokampusu.
Kaj pa, ko so udeleženci sledili navigaciji oziroma »po naše« GPS-u? V tem primeru v hipokampusu ni bilo zaznati povečane aktivnosti, saj ta za sledenje ukazom oziroma navodilom očitno ni potrebna.
Raziskava, ki je bila objavljena v reviji Nature Communications, je potrdila izsledke nekaterih prejšnjih. V eni od njih so znanstveniki ugotovili, da se je pri voznikih londonskih taksijev zaradi tisočev cest, po katerih vozijo, povečala količina sive možganovine v hipokampusu.
Druga stvar, ki je pomembna pri omenjeni raziskavi je ta, da s tem, ko la v primeru, ko ne vemo kam, le pogledamo na mobilni telefon, izgubljamo sposobnost prostorske navigacije. Stvar je baje podobna mišični neaktiovnosti, kjer mišice vsled neuporabe atrofirajo. »To pa zagotovo ni zdravo. Mogoče pa bi bilo bolje, če se poskusimo znajti brez navigacije in malce potreniramo naše možgane,« meni Hugo Spiers, vodilni znanstvenik v raziskavi.
Navigacijske naprave imajo seveda svoje dobre lastnosti. Če ne drugega zmanjšajo raven stresa, saj nas (običajno) pripeljejo na cilj brez tavanja naokoli. Je pa tudi res, da se raven stresa krepko poveča, če ga navigacija pihne mimo. Mogoče zato, ker moramo v trenutku in »brez segrevanja« iz stanja sledenja navodilom preiti v stanje samostojnega razmišljanja. To pa je naporno… ▪
