Znanstveniki švicarske École polytechnique fédérale de Lausanne (EPFL) so se malce pozabavali z idejo mesta brez osebnih avtomobilov, kot model za svoje simulacije pa so vzeli Ženevo. Ugotovili so, da bi z uporabo tekočih trakov, torej »premikajočih pločnikov«, kot jih najdemo na letališčih in v večjih kongresnih centrih, ne le odpravili potrebe po uporabi osebnih avtomobilov v mestih, pač pa bi lahko na cilj prepeljali 7000 potnikov več kot avtobusi, hkrati pa bi bili pri tem bolj energetsko učinkoviti.
Tekoči potniški trakovi niso nov izum. Prva uporaba sega v leto 1893, ko so ga uporabili na dogodku, imenovanem Columbian Exposition v Chicagu, leta 1900 pa tudi v Parizu na dogodku Exposition Universelle. Ideja je dala inspiracijo kar nekaj avtorjem znanstvene fantastike, saj so »izvedenke« teh trakov v svojih delih omenjali avtorji, kot so H. G. Wells, Robert Heinlein, Isaac Asimov in verjetno še kdo, tisti, ki se spomnite risanke Jetsons pa se spomnite verjetno tekočih trakov, ki junake vodijo po njihovem vesoljskem domovanju.
In kaj bi bilo potrebno, da bi se tak sistem uvedel v mestu, kot je Ženeva? Najprej radikalen odmik od sedanje prakse. Matematični model, ki so ga uporabili znanstveniki predvideva, da v mestu samem ni nobenega osebnega avtomobila, mestni transport pa je omejen na avtobuse, vlake, tramvaje, taksije ter kolesa.
Kar zadeva tekoče trakove, so znanstveniki raziskovali različne obstoječe tehnologije in ugotovili, da bi hitrost potovanja na takšnih »premičnih pločnikih« lahko bila do 15 km/h, kar je povprečna hitrost gibanja sedanjih avtomobilov v času prometnih konic. Takšni trakovi bi bili med seboj povezani in bi pokrivali celotno mesto.
V svoji študiji so znanstveniki opazovali potovanja na primarnih, sekundarnih in terciarnih cestah in izračunali, kako bi se premični pločniki obnesli v primerjavi z obstoječim stanjem, pri čemer so upoštevali tudi porabo energije, stroške vzdrževanja in podobne elemente. Vse skupaj so nato povezali s tehničnimi podatki o hitrosti hipotetičnih tekočin trakov, njihove pospeške, dolžino, širino, križišči in vstopno/izstopnimi točkami, s čemer so skušali pokriti vse ali vsaj večino elementov takšnega sistema.
In rezultati? Za Ženevo najučinkovitejša zasnova sistema gibljivih pločnikov bi bila, da bi okoli ožjega centra mesta, kjer bi bili avtomobili prepovedani, obstajala krožna pot z vstopno/izstopnimi postajami. Omrežje bi se iz tega kroga širilo ob primarnih cestah v skupni dolžini 32 km, kjer bi bilo treba zgraditi 47 medsebojnih povezav, vsaka pa bi mora biti opremljena z desetimi vstopno/izstopnimi postajami.
Pri EPFL pravijo, da bi tak sistem zasedal precej manj prostora kot sedanje ceste, saj bi takšni pločniki bili široki le 1,2 m, medtem ko je en pas cesta širok med 2,5 in 3,5 metri. To pa pomeni, da bi dvosmerni premični pločniki pustili dovolj prostora tudi za druge načine javnega transporta. Simulacija na primeru Ženeve je pokazala, da bi vsak tak sistem tekočega traku bil sposoben na ciljne destinacije prepeljati okoli 7000 potnikov na uro, kar pomeni ekvivalent 750 do 1800 osebnih avtomobilov. In ker bi bile stopnice električne, bi tudi manj onesnaževale okolje.
In kdaj naj se torej nadejamo nečesa takšnega? Kdo ve. Tak pločnik bi namreč precej drag, vsaj tako kot recimo izgradnja tramvajske linije. To pa v tem času ni cena, ki bi jo bila sodobna mesta pripravljena plačati. A inženirji iz Lozane pravijo, da njihov namen ni bil povzročiti takojšnjo prometno revolucijo ampak dokazati, da tovrsten koncept deluje in da je mesto, namenjeno pešcem, izvedljivo tudi če upoštevamo sodoben način življenja.
Podrobnejši članek o rezultatih raziskave je bil objavljen v reviji European Journal of Transport and Infrastructure Research.
