Omenjena ekipa je pred tem razvila polimere, izdelane večinoma na osnovi žvepla, ki je ostalo iz industrijskih procesov, uporabili pa so jih za zajemanje onesnaženja s težkimi kovinami in izdelavo bolj trajnostnih gnojil. Zdaj so te polimere uporabili kot okolju prijaznejše gradbene elemente. Polimer, ki so ga razvili, je izdelan z mešanjem žvepla z različnimi razmerji repičnega olja in diciklopentadiena (DCPD). Žveplo in DCPD sta stranska produkta oziroma odpad, ki nastane v postopkih rafiniranja nafte, repično olje pa je eno najpogostejših kuhinjskih odpadkov. Opeke iz polimera nastanejo tako, da se vse omenjen sestavine segrejejo, oblikujejo in stisnejo v opeko, pri čemer celoten postopek porabi veliko manj energije kot proizvodnja cementa.
Sliši se dokaj dobro, a glavna dobra lastnost je, da pri gradnji ni potrebno uporabljati posebnih veziv, kot je recimo malta ali namenska lepila. Na površino se namreč razprši aminski katalizator, ki povzroči, da se vezi S-S (žveplo-žveplo) v opeki preuredijo in povežejo obe opeki skupaj. Opeke so torej »samolepilne«... Katalizator pri tem le sproži reakcijo, po vezavi pa iz opeke izhlapi.
Ekipa pravi, da je opeka tudi lažja od običajne, proti vlagi, kislinam in drugim vremenskim vplivom pa bolj odporna kot običajna opeka in beton. Testi so pokazali, da zlepljene opeke bolje kljubujejo strižnim silam kot superlepilo, če se polimeru dodajo še ogljikova vlakna, pa je nastala opeka skoraj 16-krat močnejša ob običajne.
Raziskava je bila predstavljena v publikaciji Macromolecular Chemistry and Physics.
Vir: Univerza Flinders
