Da protivirus ne bo virus

Protivirusni programi so, kot pove že ime, namenjeni iskanju in odstranjevanju računalniških virusov in sorodnih zlonamernih elementov. Težava je v tem, da protivirusni programi tudi sami predstavljajo določeno tveganje. Za kaj gre?

Za to, da protivirusni programi opravljajo svoje delo, potrebujejo seveda dostop do datotek in podatkov, ki jih pregledujejo. Tega dobijo tako, da se jim že ob namestitvi dovoli dokaj visok »hierarhični status«, ki je enak ali vsaj podoben tistemu, ki ga ima skrbnik sistema. Če se v tak program pritihotapi škodljiva koda, lahko naredi precej škode.

Tega se  proizvajalci protivirusne programske opreme seveda zavedajo. In ker tudi Microsoft izdeluje zaščitni program Defender Antivirus za svoje sisteme Windows, je tudi on v nevarnosti. Da se to ne bi zgodilo, sedaj počasi preizkuša novo idejo – zagon protivirusnega programa v tako imenovanem »peskovniku«. Kaj to pomeni?

»Peskovniki« so v svoji osnovi nastali kot okolje, v katerih je mogoče testirati neko programsko opremo brez nevarnosti, da bi ta vplivala na sistem sam. Peskovnik je torej neko izolirano okolje, ki, ne glede na dogajanje v njem, ne more škoditi »zdravju« sistema, v katerem se nahaja, saj nanj nima nobenega vpliva.

In kaj se zgodi, če se v peskovnik postavi protivirusni program? Načeloma to pomeni, da bo vsak morebitni napad nanj pomenil težavo le za njegovo okolje, za sistem sam pa ne. Sliši se dobro, toda kako lahko protivirusni program uspešno opravlja svoje delo, če je izoliran? Zadeva je pravzaprav dokaj kompleksna, saj zahteva precejšnje prilagajanje sistema. Novi Defender ne more imeti več prostega dostopa do celotnega sistema, vhodno-izhodnih operacij, »izletov« izven peskovnika mora biti čim manj, večina zaščitnih podatkov mora biti shranjena v pomnilniku tako, da je te mogoče le brati, ne pa tudi spreminjati in še kaj bi se našlo.

A v Redmondu pravijo, da ideja obeta in člani programa Windows Insider lahko prve različice že preizkusijo.

Vir: Microsoft Secure