Najprej so na pomoč poklicali lokalne prebivalce, ki so kite pričeli hraniti z zmrznjenimi ribami in ročno razbijati led do te mere, da kiti niso postali popolnoma ukleščeni. Po dobrem mesecu dni naporov so ugotovili, da to ne bo šlo več, saj se je zima šele prav pričela in na pomoč so poklicali državo. Ta je v začetku februarja v Čukotsko morje poslala ladjo Moskva, 13.000 težek in 122 metrov dolg, v tistem času največji ne-jedrski ledolomilec na svetu.
Ko je Moskva prispela na cilj je brez težav prelomila led okoli belug, a se je pojavila nova težava. Kite so velikanki lijaki ladje tako prestrašili, da se niso upali premakniti. Ladja je zato najprej ustvarila večje bazene, kjer so si živali lahko opomogle, tudi s pomočjo rib, ki so jim jih metali iz helikopterjev. A tudi ko jim je šlo bolje, kiti še vedno niso upali skozi kanal, ki ga je v ledeni plošči ustvarila in vzdrževala Moskva. Beluge se ji namreč še vedno niso upale približati, ladja pa se ni smela umakniti, saj bi ustvarjeni kanal spet zamrznil še preden bi kiti odplavali na prostost.
Ko so že skoraj obupali, se je nek član posadke spomnil, da je nekje prebral, da morski sesalci včasih reagirajo na glasbo. V pomanjkanju boljše ideje so se lotili tudi tega. Iz zvočnikov na ladji so pričeli predvajati najrazličnejšo glasbo, od popa in rocka do klasične glasbe. Po urah in urah eksperimentiranja so ugotovili, da imajo beluge res rade glasbo, in to klasično. Kiti so se namreč ob njenih taktih pričeli približevati ladji in ji tudi slediti. Kapitan Kovalenko je nadrejenim poročal takole: »Naša taktika je naslednja: pomaknemo se malo nazaj, nato naprej v led, naredimo prehod in z glasbo privabimo kite, da nam sledijo. To večkrat ponovimo. Beluge očitno »razumejo« naše namere in nam sledijo. Tako se premikamo… kilometer za kilometrom…«
Operacija Beluga, kot so podvig imenovali, je trajala več kot dva tedna, stala je, preračunano na današnjo vrednost, okoli 180.000 €, ladji Moskva pa je po njihovih ocenah uspelo rešiti več kot 2000 belug.
Vir: Whale Scientists
