Mednarodna ekipa arheologov, v okviru projekta Green Arabia, je odkrila 62 velikanskih slik, vklesanih v skalne stene južnega Nafuda, starih med 12.800 in 11.400 leti – v prelomnem obdobju, ko se je zaključeval tako imenovani Zadnji ledenodobni maksimum (Last Glacial Maximum - LGM) in so se pričele bolj prijazne vremenske razmere. Sedimentne raziskave so potrdile, da so se v regijo začela vračati sezonska jezera in močvirja, kar je ustvarilo kratkotrajne priložnosti, da so ljudje potovali globlje v puščavo.
Plošče so vključevale 176 gravur na treh prej neraziskanih območjih – Džebel Arnaan, Džebel Mleiha in Džebel Misma – vzdolž južnega roba Nafudske puščave v severni Savdski Arabiji.
Namesto majhnih, skritih petroglifov so te poslikave oziroma gravure pokrivale ogromne stene pečin, visoke do 39 metrov – nekaj, kar je od umetnikov zahtevalo, da so morali plezati po zelo ozkih policah, da so pustili svoj pečat. Zato raziskovalci menijo, da te poslikave niso le naključni zapisi ampak so imele za takratne ljudi v puščavi izjemen pomen. »Na treh območjih smo zabeležili 62 plošč s skalnimi poslikavami, ki vsebujejo 176 gravur,« je povedala glavna avtorica dr. Maria Guagnin z Inštituta Max Planck za geoantropologijo. »Od teh je bilo 130 realističnih in v naravni velikosti: upodobitve kamel (90), kozorogov (17), konjev (15), gazel (7) in enega tura, pri čemer so posamezne upodobitve pogosto merile do 2,5–3,0 m v dolžino in 1,8–2,2 m v višino. Poleg tega smo identificirali dva odtisa kameljih stopal, 15 manjših upodobitev kamel, 19 človeških figur, štiri človeške obraze ali maske ter šest neprepoznanih, delnih gravur.«
Raziskovalci verjamejo, da so velikost in mesto teh poslikav služili kot nekakšni »prometni znaki«, ki so označevali dostop do vode in poti čez zahtevno pokrajino v času prehoda iz pleistocena v holocen. Ekipa navaja, da so bile gravure izdelane s potrpežljivim »graviranjem« skalnih površin s posebno oblikovanimi klinastimi kamnitimi orodji – ta so bila izkopana neposredno pod gravurami. Vidnost umetnin je bila morda povečana s pigmenti, saj je ekipa pod enim od najdišč odkrila koščke pigmentov – večinoma rdečih – ter voščenko iz zelenega bakrovega minerala.
»Skalne poslikave označujejo vodne vire in poti gibanja, morda nakazujejo ozemeljske pravice in medgeneracijski spomin,« je povedal soavtor dr. Ceri Shipton z Inštituta za arheologijo Univerzitetnega kolidža v Londonu.
Glede na to, kdaj so poslikave nastale, znanstveniki menijo, da so bili tovrstni vizualni označevalci vodnih virov ključni za preživetje teh zgodnjih ljudi, ko so se podajali skozi puščavo.
Artefakti, najdeni blizu plošč – kamnite konice, pigmenti in školjke Dentalium – nakazujejo na daljnosežne povezave s predkeramičnimi neolitskimi skupnostmi v Levantu, oddaljenimi več sto kilometrov, te monumentalne skalne poslikave pa se zdijo posebna lokalna tradicija, ki odraža, kako so manjše puščavske skupnosti oblikovale lastno kulturo in se spopadale z ovirami življenja v surovem, z vodo skromnem okolju.
»Ta edinstvena oblika simbolnega izražanja pripada posebni kulturni identiteti, prilagojeni življenju v zahtevnem, suhem okolju,« je povedal dr. Faisal Al-Jibreen iz Savdskega ministrstva za kulturo in Komisije za dediščino.
Študija je bila predstavljena v strokovni publikaciji Nature Communications.
Vir: Univerza Griffith, foto: Maria Guagnin
