Rokopis je koristnejši od tipkanja

Naše šole se vse bolj digitalizirajo, zato učenci, dijaki in študenti vse več tipkajo in vse manj pišejo. Nekatere skandinavske šole, predvsem na Finskem, pisanja kot takšnega skorajda ne učijo več, v podobno smer pa gredo norveške, švedske in še katere šole. Nekateri učitelji namreč menijo, da tipkanje pri otrocih ustvarja manj frustracij, saj zahteva manj motoričnih spretnosti, da otrokom omogoča, da prej napišejo daljša besedila, saj se lažje osredotočijo na vsebino, za pisanje pa so tudi bolj motivirani, ker je tipkovnico lažje obvladati kot rokopis.

Seveda se pri tem pojavlja vprašanje ali je med tipkanjem in pisanjem kakšna razlika glede pomnjenja oziroma učenja. Norveška raziskava, ki je je izvedla profesorica Audrey van der Meer s svojo ekipo z univerze NTNU, je pokazala, da razlika obstaja. Profesorica je prvo študijo izvedla leta 2017, ko je analizirala možganske aktivnosti dvajsetih študentov in iskala morebitne razlike med pisanjem, risanjem in tipkanjem, lani pa je tem študentom dodala še dvanajst mladostnikov in prav toliko otrok. Testi so potekali tako, da so testnim  osebam na glavo poveznili kapo z 250 elektrodami in s pomočjo EEG merili električne impulze v posameznih delih možganov med pisanjem, risanjem in tipkanjem.

Raziskava je pokazala, da so možgani pri pisanju in risanju precej bolj aktivni kot pri tipkanju. »Uporaba pisala in papirja daje možganom več "kljukic", na katere je mogoče obesiti svoje spomine. Pisanje ustvarja veliko več aktivnosti v senzomotoričnih delih možganov, saj se pri tem aktivira več čutil – ko pritisnete pisalo ob papir, slišite zvok, ki ga povzroča pisalo na papirju, vidite črke… Vse te čutne izkušnje ustvarjajo stik med različnimi deli možganov in jih naredijo bolj dovzetne za učenje, kar pomeni, da se na tak način bolje učimo in bolje pomnimo,« je v študiji zapisala van der Meerova.

Je torej tipkanje slabo za učenje? Ne, saj se pri njem aktivirajo drugi možganski  centri, ki imajo prav tako določen vpliv na učenje, zato je pomembno, da obvladamo oboje. »Učenje pisanja z roko je seveda precej počasnejši postopek, vendar je pomembno, da otroci preidejo skozi to utrujajočo fazo učenja. Zapleteni gibi rok in oblikovanje črk so koristni na več načinov. Če uporabljate tipkovnico, uporabite enak gib za vsako črko, ročno pisanje pa zahteva nadzor nad fino motoriko in čuti. Pomembno je, da možgane čim pogosteje spravimo v stanje učenja. Če vprašate mene, bi za pisanje eseja bi uporabila tipkovnico, med predavanjem pa bi si snov zapisovala ročno,« meni profesorica.

Študija je bila objavljena v reviji Frontiers in Psychology.

Vir: MedicaXpress