
Reči, da gre za »novo fazo evolucije«, je morda pretiravanje. Je pa tudi res, da so se človeška pričakovanja do psov v zadnjih desetletjih spremenila. Psom smo zelo spremenili pravila igre. Še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je, tako statistike, večina psov po svetu živela zunaj. Lovili so podgane in strašili morebitne vsiljivce (pa tudi sosedove otroke in pismonoše), podeželski psi so varovali in pasli živino... Če bi pes spal v vaši postelji, bi se verjetno zbudili s klopi in bolhami po sebi.
Ko je britanski veterinar dr. Ian Dunbar leta 1993 ustanovil Združenje inštruktorjev za šolanje psov (kasneje se je društvo preimenovalo v Združenje profesionalnih inštruktorjev za šolanje psov.), je šolanje družinskih psov imenoval posebna dejavnost. Dunbar je bil pred časom. Prav tako John Katz, ko je leta 2004 napisal svojo preroško knjigo Novo delo psov. »Šolanje psov je bilo malo znano in malo potrebno, saj so psi večinoma prosto pohajkovali po soseski in so jih le redko vodili na povodcu.« Katz je napovedal premik v tem, kako bodo psi kmalu postali del človeškega vsakdana. In to se je dejansko tudi zgodilo. Podgane in ovce so ostale zunaj, pse pa smo povabili v hišo. Postali so družina. Čustveni nadomestki. Naši prijatelji, svetovalci in zaupniki. Tudi na podeželju. Katzove napovedi so se torej uresničile. A na žalost tudi tiste slabe. Svet se je v zadnjih tridesetih letih hitro spremenil – in se še vedno spreminja. Raziskovalci človeške psihologije sumijo (upravičeno?), da smo tehnologijo in družbeni pritisk spremenili hitreje, kot zmoremo dohajati. Ljudje smo prehiteli lastno evolucijo. Postali smo razdeljeni in osamljeni. Pritisk, ki je posledično padel na pse, je bil neizogiben. Naši mogočni lovci in pastirji zdaj nosijo oblačila. Psi, ki so nekoč prinašali divjad in odganjali vsiljivce, so zdaj naši čustveni oskrbniki. Nekoč so bili v ozadju, zunaj, zdaj pa so pogosto središče našega sveta. Je to zanje preveč?

Ljudje in psi imamo dolgo skupno zgodovino. Fosilni zapisi kažejo, da smo se skupaj razvijali zadnjih 14.000 let. In se še vedno. In pri tem ima oksitocin verjetno že dolgo svojo pomembno vlogo. Dokazano je namreč, da če si z vašim psom nekaj minut ljubeče zrete v oči, se obema zviša raven oksitocina v krvi v primerjavi z osnovnimi vrednostmi pred tem pogledom. In če nekateri psi razvijajo boljše receptorje, naj bo tako.
Toda več oksitocina samo po sebi verjetno ni čarobna formula. Oksitocin ima v človeškem telesu veliko vlog. Pomaga pri krčenju maternice (med porodom in pri menstruaciji), veliko vpliva pa ima tudi na dojenje pri mladih materah. Oksitocin se pojavi tudi pri moških, saj krepi vezi s partnerkami in potomci. Kot večina dobrih stvari ima tudi stranske učinke. Oksitocin očitno povzroča pristranskost do »naših« in večjo razdražljivost ter agresijo do »njihovih«. Kaj to pomeni? Ljudje (in verjetno tudi psi), »napumpani« z oksitocinom, se lahko bolj poistovetijo s svojo družino in prijatelji, a bodo tudi verjetneje zavračali ali napadali tiste zunaj svoje primarne skupine.
Kaj naj storimo z vsemi temi podatki? Hormoni in druge nevrokemikalije so fascinantna, vedno spreminjajoča se juha. O njih vemo le malo. In še veliko več se bomo naučili.
Vir: Univarza v Linköpingu