Luč v pnevmatikah...

Goodyear se je, tako kot vsa podjetja, ki so takrat izdelovala avtomobilske pnevmatike, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja trudil najti nove materiale, ki bi njihove izdelke naredile boljše in cenejše. Eden od materialov, ki je kazal veliko potenciala, je bil tudi uretan, ki ga je kakšnih trideset let pred tem iznašel nemški kemik Otto Bayer. Pri Goodyearu sta na preizkušanju uretana delala William Larson in Anthony Finelli, ki sta svoj izdelek poimenovala neotan, da bi se slišal bolj moderno. Prvi testi so pokazali, da neotan nudi dober oprijem, dobro odzivnost, da je pnevmatike mogoče izdelati dokaj poceni, poleg tega pa je neotan prozoren, kar daje pnevmatikam povsem novo vizualno dimenzijo. To so izkoristili tako, da so v notranjost pnevmatik namestili 18 majhnih žarnic, ki so povzročile, da so pnevmatike ob pritisku na gumb v kabini  – zasvetile.

Ideja je v šestdesetih letih, ko je v ZDA še vedno veljal trend pisanega osvetljevanja skoraj vsega, seveda naletela na velik odziv, kar pa se je izkazalo za problem in ne nekaj dobrega. Pnevmatike so na cestah namreč požele toliko pozornosti, da so drugi vozniki in udeleženci v prometu pozabili gledati na cesto in je zato prihajalo do nesreč. A to ni bil glavni problem. Poleg stroškov izdelave in vzdrževanja svetlečih avtomobilskih pnevmatik, ki so bili previsoki, je bila vprašljiva tudi praktičnost pnevmatike. Že po nekaj prevoženih kilometrih je namreč pnevmatike prekrila umazanija in svetloba, ki so jo oddajale, je postala vse prej kot privlačna, s tem pa se je nekako izničil namen neotanskih pnevmatik. A tudi to bi še nekako šlo. Največja težava je bila ta so se pnevmatike zelo slabo odrezale v dežju in pri višjih hitrostih, česar Goodyearu ni uspelo popraviti in po desetih letih razvoja so idejo opustili. Še preden je prišla uradno na trg.


Vir: Goodyear Tires/YouTube