Rešitve je na trgu kar nekaj, nobena pa ni prav zanesljiva. Še najbolje se obnesejo sistemi, ki temeljijo na uporabi kamer – zunanjih za zaznavanje zanašanja med voznimi pasovi ali nenadnih korektivnih manevrov in/ali notranjih, ki spremljajo voznikov obraz in zaznavajo zapiranje vek ali povešanje glave. Načina sicer do neke mere delujeta, sta pa daleč od zanesljivih – zunanje kamere so občutljive na umazanijo, notranje pa slabo delujejo ravno takrat, ko bi morale najbolje – ponoči.
Znanstveniki japonskega Nacionalnega inštituta za napredno industrijsko znanost so prišli na novo idejo. Razvili so posebne tlačne senzorje, ki se vgradijo v sedeže in spremljajo voznikovo gibanje telesa in nekatere vitalne funkcije. Gre za dve vrsti senzorjev – eni so vgrajeni v naslonjalo in spremljajo srčni utrip in dihanje voznika, saj je oboje pri vinjenih ljudeh precej drugačno kot pri treznih, drugi pa v sedalo in zaznavajo nagibanje levo ali desno, kar bi lahko pomenilo, da je voznik zadremal. In zadeva se, kot kaže ta trenutek, obnese neprimerno bolje od kamer.
Senzorji so izdelani iz piezoelektričnih materialov, torej materialov, ki ob deformaciji proizvajajo električni tok. Eden največjih izzivov pri vsem skupaj je bil, kako tak material usposobiti za delovanje pri višjih temperaturah, ki so v avtomobilih dokaj pogoste. Težavo so rešili s pomočjo poliamidnega substrata, premazanega s cink-oksidovim premazom na eni strani ter srebrovim na obeh straneh. Rezultat je bil odličen, saj so senzorji brez težav delovali do temperature 121°C, kar je več kot dovolj dobro.
Zadeva je zaenkrat še v laboratorijih, v kratkem pa naj bi izdelali prve sedeže in jih pričeli testirati v realnem okolju.
Raziskava je bila objavljena v publikaciji ACS Applied Electronic Materials.
Vir: American Chemical Society
