V ozadju pametnega doma deluje več slojev tehnologije. Prvi sloj predstavljajo senzorji: detektorji gibanja (PIR), magnetni kontakti na vratih in oknih, kamere z računalniškim vidom, senzorji dima, plina, vode ter pametni merilniki porabe elektrike. Ti neprestano zbirajo podatke o stanju okolja. Drugi sloj je komunikacijska plast, običajno zasnovana na protokolih kot so Zigbee, Z-Wave, Thread ali Wi-Fi, ki omogoča nizko porabo energije in zanesljiv prenos podatkov do centralnega krmilnika ali prehoda (gateway). Tretji sloj predstavlja analitika – programska logika, pogosto podprta z algoritmi strojnega učenja, ki razume, kaj je »normalno« obnašanje doma.
Prav razumevanje običajnih vzorcev je ključno. Sistem se sčasoma nauči, kdaj so stanovalci doma, katere luči se običajno prižigajo, kdaj se odpirajo vhodna vrata in kakšna je tipična poraba energije. Vsako odstopanje od teh vzorcev se obravnava kot potencialna grožnja.
Če se na primer vhodna vrata odprejo ob 3:12 zjutraj, ko sistem ve, da so vsi stanovalci doma in v spalnem režimu, se sproži večstopenjski odziv. Kamera v hodniku se samodejno aktivira, prične snemati in uporablja algoritme prepoznave gibanja ter oblike telesa. Če sistem zazna človeško silhueto, se sproži scenarij: vklopijo se zunanje luči, pošlje se obvestilo na telefone uporabnikov, hkrati pa se lahko sproži zvočni alarm ali obvestilo varnostni službi.
Podoben princip velja za druge vrste nevarnosti. Senzor vlage pod pomivalnim koritom lahko zazna majhno puščanje vode, še preden je vidno očem. Sistem takoj zapre pametni elektromagnetni ventil na dovodu vode in pošlje opozorilo. Pri zaznavi dima ali nenavadnega dviga temperature se poleg alarma samodejno odklenejo pametne ključavnice, da se omogoči hiter izhod iz objekta.
Zelo pomemben del varnostne logike je tudi analiza porabe električne energije. Če pametni števec zazna nenaden vklop večje porabe v delu hiše, kjer naj ne bi delovala nobena naprava, lahko to pomeni okvaro ali celo nevarnost požara. Sistem lahko samodejno izklopi napajanje tega tokokroga preko pametnega releja.
Praktičen primer takšnega delovanja je scenarij nočnega vloma. Senzor gibanja na dvorišču zazna premik, ki se ne ujema z običajnim gibanjem hišnega ljubljenčka. Kamera potrdi prisotnost osebe. Še preden pride do poskusa vstopa, se vklopi zunanja razsvetljava, aktivira se snemanje z več kamer, lastnik prejme obvestilo s sliko dogodka, sistem pa sproži tudi simulacijo prisotnosti v hiši z naključnim prižiganjem luči. V večini primerov tak odziv že sam po sebi odvrne vsiljivca.
Ključna prednost pametnega doma ni zgolj v opozarjanju, temveč v samodejnem ukrepanju. Sistem ne čaka na uporabnika, temveč takoj izvede vnaprej definirane varnostne scenarije. S tem se čas od zaznave do odziva skrajša na nekaj sekund, kar je pri varnostnih grožnjah odločilnega pomena.
Pametni dom tako postane aktiven varnostni mehanizem, ki združuje senzoriko, komunikacijo in inteligentno analitiko v enoten sistem zaščite, sposoben prepoznati in odpraviti grožnje še preden prerastejo v resen problem. ▪
