Sladkor oziroma sladilo, o katerem je govora, se imenuje tagatoza, ameriški Zvezni urad za hrano in zdravila pa zanj pravi, da »v splošnem velja za varnega«. Tagatoza je za osem odstotkov manj sladka od navadnega kristalnega sladkorja, ima pa to prednost, da je človeški organizem ne presnavlja tako učinkovito in ima zato le 38 odstotkov kalorij kristalnega sladkorja. To pa pomeni, da ima tagatoza manjši vpliv na krvni sladkor in diabetes in je zato primerna tudi za diabetike. In tudi kariesa menda ne povzroča.
Sliši se zanimivo, a stvar ima, tako kot vse, tudi en precejšnji kaveljc – proizvodnja tagatoze je dokaj zapletena in s tem draga. Poteka namreč s hidrolizo laktoze, kjer nastane galaktoza, iz katere potem s postopkom izomerizacije nastane tagatoza, ki jo je nat potrebno še prečistiti in kristalizirati. Poleg vse te kolobocije pa ima postopek zelo slab izkoristek – manj kot 30 odstotkov.
No, in tu nastopi postopek, ki so ga razvili na omenjeni univerzi. Za pretvorbo galaktoze v tagatozo so uporabili enak encim (L-arabinoza izomerazo – LAI), a z eno veliko razliko – namesto da bi jo uporabili v raztopini, kjer je izredno nestabilna, so za proizvodnjo LAI uporabili bakterijo Lactobacillus plantarum. Bakterija je varna za prehrano, ker je omenjeni encim shranjen, pa je tudi bolj stabilen, s čemer se izkoristek pri temperaturo le 50°C poveča z manj kot 30 na kar 83 odstotkov. Da bi ta izkoristek še malo dvignili, so bakterije »umili« z blagim detergentom, s čemer so njihove celične postale bolj propustne za sladkor, kar je izkoristek še malo dvignilo, ki tako znaša 85 odstotkov.
Ideja je zelo obetajoča, jo bo pa potrebno še precej dodelati, preden bo primerna za industrijsko proizvodnjo.
Raziskava je bila objavljena v reviji Nature Communications.
Vir: Tufts University, slika je simbolična
